znanost

20.2. bomo nadaljevali z Reading Capital. Mentor bo Marko Kržan.

Reading Capital 3

Položaj obravnavanega odlomka znotraj spisa nas tokrat napotuje na epistemološko branje, tj. na branje s stališča marksistične zgodovine znanosti (in teorije).

Dosedanje branje nam je razkrilo, kako se pri Marxu manifestira odsotnost koncepta njegovega lastnega predmeta (in njegove specifične razlike do predmeta klasične politične ekonomije oz. zgodovine). Seznanili smo se s tem, kako so načini 'popolnjevanja' tega teoretskega manka učinkovali v zgodovini marksistične teoretske in politične prakse. Do konca nam ostane torej vprašanje specifične razlike predmetov samih, na tokratnem srečanju pa oris strukture predmeta politične ekonomije. Ker Althusser ves čas napreduje pod predpostavko temeljnega Marxovega preloma tako glede predmeta kot problematike, je jasno, da stojimo pred vprašanjem definicije enega od členov v tej ključni opoziciji.

Althusser bo predmet klasične politične ekonomije predstavil kot spoj manifestnega polja konceptov, ki funkcionirajo v sploščenem in homogenem prostoru, na eni strani ter nemišljenih ideoloških predpostavk, ki tvorijo njegovo podnožje, na drugi. Postavil bo tezo, da je klasična politekonomija »znanost sklepov«, tj. teoretska formacija, ki ni sposobna refleksije svojih predpostavk (znanost predpostavk) in zato nezavedno utemeljena na ideološkem suplementu. Vztrajal bo pri tezi, da je šele Marxov rez omogočil prehod od ideološkega k znanstvenemu predmetu, kolikor je odpravil stari ideološki temelj in ga nadomestil z novim, znanstvenim.

Althusserjev prikaz bomo nato sopostavili s Foucaultovo analizo rojstva klasične ekonomije. Predstavili bomo njegovo tezo, da je pravi prelom izvršil Ricardo, med tem ko naj bi Marx zgolj razvil eno od obeh linij razmišljanja, ki ju je omogočil Ricardov prelom. Pri tem bomo posebej pozorno analizirali paradoks Foucaultove analize. Ta namreč definira predmet klasične politične ekonomije precej podobno kot Althusser Marxov predmet – kot poglobitev prej ploščatega prostora pojavov in identitet (na primer mezda, cena, profit, renta) z vpeljavo delovne teorije vrednosti (delo kot vir vse vrednosti), katere pogoj možnosti je nova, »moderna« episteme. Ta episteme je po svoji naravi antropološka prav v smislu, v katerem je po Althusserju antropološka tudi ideološka podstava politekonomije pred Marxom. Po Foucaultu pa naj bi prav vpeljava te »moderne«, antropološke episteme na eni strani ločevala Ricarda in Smitha, hkrati pa združevala Marxa in Ricarda kot pogoj možnosti njunih teoretskih formacij.

Razsežnosti zastavka so očitne: ali se moti Foucault, kolikor – zaradi specifične omejenosti svoje teorije zgodovine znanosti (»arheologije«) – konstitutivno spregleda Marxov prelom z antropološko problematiko, ali pa se moti Althusser, s čimer se marksistična politična ekonomija znajde v okviru presežene in za znanstveno analizo družbe in gospodarstva bolj ali manj irelevantne klasične ekonomije.

Kaže, da vse poti vodijo k (delovni) teoriji vrednosti in da je od prave smeri v njeni formulaciji odvisna usoda (marksistične) ekonomske znanosti.

Marko Kržan

Obvezna literatura:
Louis Althusser, Étienne Balibar, Reading Capital, Verso, London-New York, 2006, str. 135-164. Dostopno tudi na internetu.

Priporočena literatura:
M. Foucault, 1997, The order of Things: An Archeology of the Human Sciencies. /v izvirniku: Les mots el les choses, 1966/ London: Routledge.
Pogl. 8, razdelek o politekonomiji (str. 250 – 263).

Na prihodnjem srečanju (mentor bo Lev Centrih) bomo brali prvi del spisa "Lenin in filozofija" (Izbrani spisi, str. 8-30).

Lenin in filozofija

Spis "Lenin in filozofija" (1968) je potrebno brati kot pomembno fazo v razvoju Althusserjevega iskanja poti iz težav, ki si jih je nakopal pri poskusu razumevanja marksistične filozofije (dialektičnega materializma) kot Teorije praks na splošno. Osnovna predpostavka takšne Teorije naj bi po tem ključu bile teoretske prakse raznovrstnih znanosti. V spisu "O materialistični dialektiki" je Althusser za poskusni kamen tovrstne Teorije izbral marksistično teoretsko prakso (historični materializem) in marksistično politično prakso (revolucijo). Ob tem je za potrditev univerzalne veljavnosti marksistične filozofije nakazal nujnost poskusa še na drugih znanostih, zlasti naravoslovnih. Zdi se, da se največji problem skriva prvovrstno v poskusu samem, saj bi marksistična filozofija, ki v danem trenutku razpolaga z metodo znanosti zgodovine (latentno obstoječe v Kapitalu), bila prisiljena posegati v predmete tudi tistih znanosti (naravoslovje), ki so v svojih praksah s historičnim materializmom nekompatibilne. Težave tovrstnega postopka, ki jih Althusser identificira že na različnih modalnostih predmetov znanosti zgodovine in revolucionarne prakse, odpirajo pasti bližnjice, ki pa je v preprosti aplikaciji dialektike. Toda v tem primeru bi se dialektika najverjetneje ponovno reducirala na najosnovnejše zakone, ki so aplikativni na vseh pojavih, kar pa bi Althusserjevo teoretsko prizadevanje pravzaprav obrnilo k njegovemu nasprotju – zrelemu Lysenku.

Althusser je nove rešitve izčrpneje nakazal leto pred spisom "Lenin in filozofija" v ciklusu predavanj, ki so dostopna pod naslovom Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov (1967), kjer je strogo zavrnil predstavo o filozofiji kot (meta)znanosti, in jo pričel definirati kot samostojno prakso. S tem je po našem mnenju omogočil marksistični filozofiji dostop do vseh znanstvenih praks brez izjeme, vendar za ceno, da se nikakor ne vmešuje v tehniko in predmete teh praks samih. S tem marksistična filozofija izgubi status teorije, saj nima svojega predmeta. Odslej zgolj formira intervencijske teze, usmerjene v prepoznavanje bastardnih ideoloških formacij, ki so predmetu konkrente znanosti zunanje, a hkrati vseeno nujno prisotne v sleherni praksi, ob tem pa njen razvoj zavirajo. Zdi se, da s tem ubije dve muhi na en mah: izogne se aplikaciji dialektike in teoreticizmu, ki se v kompendiju Za Marxa kaže v racionalističnem izpeljanem rezu med znanostjo (resnico) in ideologijo (zablodo), čemur bo leta 1974 posvetil Samokritiko. Skoraj prelepo, da bi bilo resnično.

V spisu Lenin in filozofija Althusser podrobneje razdeluje problem marksistične filozofije kot samostojne prakse, ki znanosti ne sme več terorizirati, temveč ji mora zgolj in samo služiti. Pri tem se naveže na Leninovo delo Materializem in empiriokriticizem, filozofijo pa postavi v posebno razmerje s politiko – razrednim bojem na področju teorije. Ob tem se odpira vrsta starih-novih problemov, našteli jih bomo le nekaj: čas za marksistično filozofijo še ni napočil, pričakujemo jo kot Godota, po drugi strani pa je marksistična filozofija vselej že tu; problem dihotomije materializem – idealizem; problem razmerja med znanostjo in filozofijo ostaja: filozofija po Althusserju v izjemnih primerih lahko izpolnjuje vlogo teoretskega laboratorija v katerem se producirajo nujne kategorije, katere kasneje znanost pretvori v koncepte.

Lev Centrih

Neobvezna dodatna literatura: Louis Althusser, Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov (1967), ŠKUC-Znanstveni inštitut filozofske fakultete, Ljubljana, 1985, str. 87–104. [3. predavanje]

16.1. bomo brali "O Marxu in Freudu" (Izbrani spisi, str. 131-156). Mentor bo Aljoša Kravanja.

O Marxu in Freudu

Ni nam potrebno predelati temeljne tekste marksizma in psihoanalize, da bi odkrili njuno sorodnost. Zaznamo jo lahko že na ravni njune recepcije: samo teoriji Marxa in Freuda sta uspeli spodbuditi tako revizionizem kot dogmatizem, zanikanje in fanatično privrženost, akademsko represijo in teoretski entuziazem. Nič čudnega, da so v figurah Freuda in Marxa (včasih se je tej dvojici pridružil še tretji veliki uničevalec, Nietzsche) avtorji francoskega strukturalizma videli velike vzornike nasprotovanja ustaljenih miselnih praks nasploh in »teoretskega antihumanizma« posebej. Ob branju Althusserjevega spisa O Marxu in Freudu bomo poskušali razvozlati konjunkcijo »konfliktne znanosti«, v katero naš avtor postavi teoriji psihoanalize in marksizma. Pri tem bomo pozorni na sledeče vprašanje: ali lahko obstaja »čista konjunkcija« Freuda in Marxa, ki ne bi niti iz Marxa napravila prvega misleca simptoma niti iz Freuda velikega teoretika ideologije? Ali je možno razumeti Marxa in Freuda, ne da bi s tem privilegirali enega izmed njiju, temveč ju soočili na nevtralnem ozemlju?

Aljoša Kravanja

Dodatna literatura:
Louis Althusser, Writings on Psychoanalysis, Columbia University Press, New York, 1996
Michel Foucault, »Nietzsche, Freud, Marx«, v: isti, Dits et ecrits I, Gallimard, Paris 2001