totalitarizem

Delavsko-punkerska univerza vabi na štiriindvajseto predavanje iz tematskega ciklusa "Totalitarizem", ki bo na sporedu v četrtek, 15. maja 2008 ob 18. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.

Miklavž Komelj

Vloga označevalca »totalitarizem« za konstitucijo polja »vzhodne umetnosti«

Predavatelj bo poskušal podati samo nekaj nastavkov za kritiko konceptualnih izhodišč polja »vzhodne umetnosti« (East art) v kontekstu globaliziranega kapitalističnega umetnostnega trga. Ali »vzhodna umetnost« s svojo pratikularno »drugostjo« predstavlja subverzivni kritični potencial, ki subvertira predstavo o univerzabilnosti umetnosti kot take – ali se je vzpostavila predvsem kot zapolnitev tržne niše v globaliziranem umetnostnem sistemu, ki je nastala v osemdesetih letih, v času razpadanja tim. »realnega socializma« in širjenja kapitalističnega trga na Vzhod? Predavatelj bo poskušal nakazati, da je konceptualizacija polja »vzhodne umetnosti«, kot se je vzpostavilo ob razpadu »realnega socializma«, temeljila ravno na nereflektirani rabi označevalca »totalitarizem«, torej označevalca iz hladne vojne, ki je bil v devetdesetih letih v interesu Zahoda potreben za določitev novih razmerij moči v Evropi (in prek katerega je bil prostor nekdanje Jugoslavije za nazaj potegnjen v »vzhodno« geopolitično sfero). Treba se je vprašati, ali niso »politične« umetnostne prakse v zgodovinskem procesu, ki se je dogajal na prelomu osemdesetih in devetdesetih let, morda odigrale reakcionarne družbene vloge. Pri tem se na novo zastavlja temeljno vprašanje o političnosti umetnosti; že Danilo Kiš je na začetku osemdesetih let lucidno kritiziral »političnost«, ki jo Zahod zahteva od vzhodnega umetnika – za Kiša je »Vzhod« zahodna projekcija, ki od umetnika pričakuje, da bo »homo politicus«, prav zato, da si ne bi uzurpiral »univerzalne« govorice, rezervirane za Zahod. Če bo dovolj časa, bo predavatelj zastavil tudi vprašanje razmerja med pojmom »vzhodne umetnosti« v jugoslovanskem prostoru v tim. »postsocialističnem« obdobju in pojmom »vzhodne umetnosti« v tem prostoru v obdobju od tim. »zgodovinskih avantgard« (od Micića do Černigoja) do Krleževe kritike Aragona l. 1952, ko je Jugoslavija prelomila z uradno linijo »socialističnega realizma«.

Dr. Miklavž Komelj je umetnostni zgodovinar, pesnik in prevajalec. Za mnogoplastno in interdisciplinarno delo o toskanskem slikarstvu prve polovice 14. stoletja, ki pomeni vidni prispevek k vsem trem področjem, na katera posega: k umetnostni in literarni zgodovini ter estetiki, je prejel Zlati znak ZRC.

Delavsko-punkerska univerza vabi na triindvajseto predavanje iz tematskega ciklusa "Totalitarizem", ki bo v četrtek, 8. maja 2008, ob 18. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.

Jan Princl
Totalno tolerantni

Za razliko od obravnav, ki se v poskusu razjasnitve fenomena totalitarizma osredotočajo zlasti na primere njegove historične stvarnosti, bo predavanje potekalo v znamenju težnje po izpostavitvi elementov, ki v času vsesplošne permisivnosti in tolerance vzpostavljajo totalitarnost nekoliko drugačne vrste: tako bomo po eni strani na nekaterih konkretnih zgledih preizprašali sodobne tendence po laični družbi, ki se v pretenziji po osvobajanju od vsakovrstnega dogmatizma usmerjajo predvsem v total(itar)no diskreditacijo sleherne religijsko obarvane javne prakse, po drugi strani pa bomo izpostavili poteze, ki prav skozi prizadevanja po svetemu »vsaksvojpravu« družbe znanja in človekovih pravic vse bolj očitno razkrivajo njeno represivno naravo. Argumentacijsko jedro predavanja tvori obravnava nekaterih ontoloških in epistemskih modelov tradicionalne metafizike, v luči katerih bomo skušali ubraniti tezo, da zgolj striktno monistična razlaga totalitete stvarnosti vzpostavlja zadostni teoretski okvir sleherne nemehanično vzpostavljene svobodne občosti.

Jan Princl je doktorand filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer pripravlja disertacijo na temo Heglovega pojmovanja ontologije. Glavno področje njegovega raziskovanja tvori metafizika s poudarkom na filozofiji Novega veka in nemški klasični filozofiji.

Delavsko-punkerska univerza vabi na enaindvajseto predavanje iz tematskega ciklusa "Totalitarizem", ki bo na sporedu v četrtek, 17. aprila 2008 ob 18. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.

Geoffroy Geraud

Metazgodovina totalitarizma kot posledica maja 68 ali kako je Francija postala laboratorij konservativne revolucije

“Spodletele revolucije imajo strašno ceno. … Maj 68 je bil takšna spodletela revolucija, ki pa je sprožila uspešno kontrarevolucijo. … Mnogo stvari, ki so se zgodile v univerzitetnem polju, se je zgodilo zato, ker je bil maj 68 revolucija, ki je spodletela.”
(Pierre Bourdieu)

Predavanje bo posvečeno političnim, znanstvenim in družbenim rabam pojma totalitarizem v procesu simbolne kontrarevolucije, ki v Franciji poteka že od srede sedemdesetih.
Čeprav je sprva označeval le fašistične režime, je izraz totalitarizem v sedemdesetih postal splošno razširjena zdravorazumska kategorija. Od takrat se uporablja za tako desničarske avtoritarne kot komunistične režime.
Te nove teorije o totalitarizmu je spremljala dotedaj nevidena medijska pozornost, ki je esejistom, kot sta Bernard-Henry Lévy in André Glucksmann, zgodovinarjem, kot je François Furet in še mnogim drugim omogočila, da so širili svojo “metazgodovino” totalitarizma s pomočjo vulgarizacije tez Hannah Arendt in uvoza zgodovinskih koncepcij Ernsta Nolta in Martina Malie.
V predavanju bom na začetku poskušal, s pomočjo raziskav socialističnih režimov, ki sta jih opravila Moshe Lewin in Sheila Fitzpatrick, raziskati mesto in veljavnost koncepta totalitarizma v sodobnem zgodovinopisju kot znanosti o zgodovini.
V drugem delu se bom ukvarjal s produkcijski pogoji ideologije, ki je vsebovana v “totalitarnih” predstavah. Zanimala me bo predvsem družbena dinamika konvertitstva znotraj intelektualnega polja. Pogoste spreobrnitve intelektualcev so po maju 68 pripeljale do simbolne restavracije.
Na koncu bom poskušal odkriti preformativni vidik zgodovinskega revizionizma oziroma politične učinke takšne “totalitarizacije” predstav o socializmu. Pri tem bom uporabljal primere, vzete iz različnih del in polemic o sodobnem zgodovinopisju, in zagovarjal tezo, da univerzalizacija koncepta totalitarizma najde svoj praktični smisel v poskusu diskreditirati vsakršno družbeno spremembo.

Geoffroy Geraud je podiplomski študent prava in ekonomije na Paris-Dauphine. Objavil je članke in poglavja v knjigah o politiki spomina, zgodovinskem revizionizmu, postkomunizmu na Balkanu in postkolonializmu v vzhodni Afriki. Trenutno živi v Ljubljani in piše doktorat o političnih učinkih transformacij samoupravljanja in družbene lastnine v SFRJ.

Predavanje bo potekalo v angleškem jeziku!

Delavsko-punkerska univerza vabi na enaindvajseto predavanje iz tematskega ciklusa "Totalitarizem", ki bo na sporedu v četrtek, 17. aprila 2008 ob 18. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.

Srećko Horvat

Kaj je totalitarizem brez arhitekture?

Od Berlina, prek Rima, do Moskve, je bila arhitektura vedno v tesni navezi s totalitarizmom. Hitler, Mussolini in Stalin so namreč že zgodaj odkrili izjemno moč, ki jo v sebi skrivajo zgradbe. Toda, kakor je megalomanija totalitarnih voditeljev v arhitekturi našla izvrstno sredstvo za dominacijo in manipulacijo množic, tako so tudi arhitekti, kot je denimo Albert Speer, v totalitarizmu našli idealnega partnerja za uresničitev lastnih načrtov. Izhajajoč iz teze, da bi totalitarizem brez arhitekture sploh ne bil uspešen, še več, da brez arhitekture ne bi bilo ne holokavsta ne gulaga, bodo v predavanju, ob prikazovanju bogatega vizualnega materijala, predstavljeni tudi utopični projekti največjih diktatorjev 20. stoletja.

Naslov predavanja je očitna parafraza znane sintagme 'kaj je moški brez brkov': tako kot moški brez brkov ni 'pravi' moški, tako tudi totalitarizem brez arhitekture pravzaprav ni 'pravi' totalitarizem.

Srećko Horvat je filozof in teoretik mlajše generacije iz Zagreba. Doslej je objavil dve knjigi, Protiv političke korektnosti. Od Kramera do Laibacha, i natrag in Znakovi postmodernog grada; spomladi 2008 pa izideta še dve, Diskurz terorizma in Fenomenologija totalitarizma. Srećko je tudi urednik časopisov Zarez in Evropski glasnik, prevajalec in filmski kritik (leta 2007 je prejel nagrado 'Vladimir Vuković' za najboljšega hrvaškega filmskega kritika).

Delavsko-punkerska univerza vabi na dvajseto predavanje iz tematskega ciklusa "Totalitarizem", ki bo na sporedu v četrtek, 10. aprila 2008 ob 18. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.

Dušan Rebolj
Orwellovo pojmovanje totalitarizma in njegove implikacije

George Orwell se je predvsem s svojima knjigama Živalska farma in 1984 v popularni zavesti uveljavil kot ena glavnih razsodnih instanc 20. stoletja o temi totalitarizma. Če nič drugega, vsi poznamo ponesrečeni pridevnik »orwellovski«, ki ponavadi označuje diametralno nasprotje vsega tistega, kar je ta avtor – vsaj po svojih trditvah – zastopal, v vsakdanjo govorico pa so zašla tudi imena njegovih literarnih izumov, kakršni so Novorek, Veliki brat, slogan »Nekatere živali so bolj enake od drugih« in tako dalje. Najprej bomo vzeli v precep nekaj Orewllovih ključnih tekstov in skušali razbrati, kaj si je pravzaprav predstavljal pod izrazom totalitarizem. Nato bomo razbrano koncepcijo kontekstualizirali z nekaj naključno izbranimi refleksijami Orwellovega dela, na primer s tezo Richarda Rortyja iz knjige Kontingenca, ironija in solidarnost, da so lahko besedila, kakršno je 1984, tvornega pomena za liberalno demokratično skupnost, saj večajo zavest o človeštvu kot kolektivu potencialnih žrtev trpljenja. Razmislili bomo tudi o kočljivi aktualni inkarnaciji Rortyjeve teze – namreč o utemeljevanju ameriških humanitarnih intervencij z orwellovskim internacionalizmom. Tu se bomo naslonili predvsem na pisanje Christopherja Hitchensa, med drugim avtorja Orwellove literarne biografije Why Orwell Matters, ki od 11. septembra 2001 naprej vsaj implicitno navdahnjen z Orwellovim angažmajem v španski državljanski vojni poziva k vojaškemu obračunavanju z islamskimi teokracijami.

Dušan Rebolj se ukvarja s filozofijo, popularno kulturo, politiko ter njihovim prepletanjem. Rad piše o filmu, predvsem za revijo Ekran in Slovenske novice, občasno predava na Delavsko-punkerski univerzi, je član uredniškega odbora publikacije Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti. Da ne umre od lakote, prevaja filme in knjige.

Delavsko-punkerska univerza vabi na šestnajsto predavanje iz tematskega ciklusa "Totalitarizem", ki bo na sporedu v četrtek, 13. marca 2008, ob 18. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.

Nikolai Jeffs

Totalitarizem literature

Ena izmed ironij zgodovine je, da je v svoji protototalitarni koncepciji idealne države Platon literaturo krititiziral kot nevarno sredstvo potvorbe, same pesnike pa izgnal iz države. V odgovor nanj je Aristotel literaturo videl kot udejanje višje resnice in s tem, posredno, priviligiral njene ustvarjalce kot nosilce te resnice. Odmev tega pa vidimo tako v izreku protoanarhističnega romantičnega pesnika P.B. Shellya, češ da so pesniki nepriznani zakonodajalci sveta, kakor tudi v Stalinovi maksimi, da so pisatelji inžinirji človekovih duš. Metoda dialektičnega šoka in “krtačenja zgodovine proti dlaki” nas vodi v to, da izpostavimo nekatere totalitarne tendence literature zato, da lahko izostrimo naše razumevanje literature same in da lahko opozorimo na njeno dejansko vlogo pri utrjevanju nekaterih predhodnih ali historičnih oblik totalitarizma. Pri teh se bo predavanje osredotočilo predvsem na kolonializem in imperializem. Ne pozabimo namreč, da je martiniški pesnik Aime Cesaire fašizem označil prav kot kolonializem, ki se je vrnil v Evropo.

Dr. Nikolai Jeffs je pisec esejev, umetnik, predavatelj in bralec knjig. Njegova zadnja publikacija je Zbornik postkolonialnih študij (Krtina, 2007), pri katerem je nastopil v vlogi urednika. Živi in dela v Ljubljani.

Delavsko-punkerska univerza vabi na petnajsto predavanje iz tematskega ciklusa "Totalitarizem", ki bo na sporedu v četrtek, 6. marca 2008, ob 18. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.

Nil Baskar

Totalitarizmi filma

Del obče pripovedi zgodovine je, da je film tesno zvezan s totalitarnimi politikami vseh vrst in obdobij — še več, da je zaradi sugestivnosti in univerzalnosti svoje govorice celo priljubljeno sredstvo ideološke indoktrinacije. Kritične obravnave film — kot celoto družbenih praks in imaginarijev, ki jih proizvaja — torej razumejo zlasti kot nosilca dominantne
ideološke reprezentacije, ki najde svojo obliko v realizmu (kot “žanru” naturalizirane ideologije), bodisi da gre za totalitarizme 20. stoletja ali pa za aktualnost “realkapitalizma”. Dodamo lahko še, da je film totalitarizmu zapisan tudi v lastnem ustroju: klasični film fikcije s svojim hierarhičnim produkcijskim ustrojem in teleologijo protifa (v redkejših primerih pa tudi avtorske ideje) v svojem mikroskopskem univerzumu poustvarja totalitarne pogoje in razmerja.

A z nekaj skepse je mogoče trditi drugače — da je film za namene ideologije relativno neučinkovit, še zlasti pa v dobi, ko si deli javni prostor z drugimi avdiovizualnimi mediji (v prvi vrsti televizijo), ki so v osnovi zasnovani in odrejeni kot tehnologije ideološke diseminacije. Njegovo neučinkovitost, celo nemoč, lahko lociramo v izrazito heterogeni in polisemični naravi filmske govorice same. Film, po Bazinu “nečista” umetnost, ki kanibalizira celoto družbene kulturne produkcije, je kot instrument ideologije problematičen zato, ker ohranja sledove lastnega nastajanja, ki so v prvi vrsti predvsem tudi sledovi lastnih produkcijskih razmerij in pogojev. Film — “kot ena tistih govoric, s katerimi se svet predstavlja samemu sebi”, če sledimo sloviti tipologiji političnega filma Comollija in Narbonija — je torej latentno vselej na voljo prevračanju lastnih režimov reprezentacije in ideološke enunciacije, hkrati pa je eden tistih artefaktov kulturne produkcije, v katerih je ujeta določena utopična pulzija.

Na osnovi specifičnosti filmske govorice pa lahko poskušamo artikulirati tudi možnosti nekega drugega “filmskega totalitarizma” — tiste estetsko-politične zgodovine, ki skuša filmsko podobo “očistiti” in jo prisiliti k berljivi in razločni govorici: zgodovine najrazličnejših filmskih avantgard in gest, ki si za objekt svojih filmskih operacij zastavljajo prav pogoje in možnosti filma kot dela ideološkega označevanja.

Nil Baskar piše za reviji Ekran in KINO!

Delavsko-punkerska univerza vabi na štirinajsto predavanje iz tematskega ciklusa Totalitarizem, ki bo v četrtek, 28. februarja 2008, ob 18. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.

Andrej Kurillo
Nacizem in totalitarizem

Koncept totalitarizma je nastal kot poskus razumeti tisto, čemur je Friedrich Meinecke dejal "die deutsche Katastrophe" - torej obdobje nacionalsocialističnega režima v Nemčiji, druge svetovne vojne, koncentracijskih taborišč in holokavsta. Zdi se, da je od prvotnega pomena ostalo le malo - če je v kontekstu hladne vojne koncept v prvi vrsti veljal kot oznaka za sovjetski stalinizem in slične mu režime, je mogoče reči, da se je danes v luči akademskih dvomov skoraj povsem preselil v politično (zlo)rabo ter hlapčuje le še pritlehnim podtikanjem ter diskvalifikacijam nasprotnika.

Predavanje bo potekalo v skeptičnem duhu: prvi del bo namenjen pregledu nekaterih preteklih teorij, ki so z različnih zornih kotov poskušale osvetliti fenomen nacizma, poudarek druge polovice pa bo na izbranih novejših delih. Pri tem nas bosta vodili dve vprašanji. Je nacizem sploh mogoče razumeti s pomočjo "totalitarne paradigme"? Ali bi se nemara ne kazalo odpovedati konceptu samemu ter ga pospraviti v ropotarnico zgodovine?

Andrej Kurillo je podiplomski študent zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Posveča se raziskovanju zgodovine nacionalizma, politične zgodovine Slovenije in Jugoslavije v 19. in 20. stoletju, politični zgodovini militantnega katolicizma in protestantizma ter zgodovini mednarodnih delavskih gibanj.

Delavsko-punkerska univerza vabi na trinajsto predavanje iz tematskega ciklusa "Totalitarizem", ki bo v četrtek, 21. februarja 2008, ob 18. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.

Rok Benčin
Od demokracije proti totalitarizmu do demokracije kot totalitarizma

Totalitarizem je ideološki pojem, kolikor z osredotočanjem na kritiko politike Vsega (totalitete, Enega), zakriva tisto za kar gre: misliti politično ne-vse iz pozicije katerega to kritiko tvorimo. Sodobna teorija pa prinaša še en obrat: tudi ne-vse je lahko na nek način totalitarno, morda še bolj kot sam totalitarizem. Demokracija, ki naj bi v poenostavljeni ontološko-politični shemi zasedala mesto ne-vsega, se znajde v istem hudodelskem košu, ki ga je ustvarila za svoje nasprotnike. Na ta obrat opozarja J. Rancière v Sovraštvu demokracije: »To, na kar se današnji antidemokrati sklicujejo kot na demokracijo, je ista stvar kot tista, na katero so se včerajšnji navdušenci nad 'liberalno demokracijo' sklicevali kot na totalitarizem: ista stvar, obrnjena narobe. Kar je bilo nedavno odklanjano kot državni princip zaprte totalitete, je sedaj odklanjano kot družbeni princip neomejenosti.«

Rancière v tem obratu vidi iskanje nove transcendence, pod katero bi se lahko umaknili pred nezaslišano delegitimacijo vsakega reda, ki ga prinese demokracija. A problem je kompleksnejši: premisliti je treba umestitev in razmerje Vsega in ne-vsega v političnih teorijah, ki se srečujejo na tem bojišču. Če Rancièrjevo in A. Badioujevo pojmovanje emancipatorične politike temeljita na pojmovni dvojici reda in izjeme, se morata soočiti z verjetno tezo, ki jo prinašajo »antidemokrati«: današnji red je red, ki se reproducira tako, da vsepovsod ustvarja izjeme, ki tako izgubijo svoj emancipatorični potencial. Rancièru in Badiouju bomo tako zoperstavili G. Agambena in J.-C. Milnerja, ki seštevku totalitarizmov prištejeta še demokracijo. Prispevek bo tako opozoril na aporije Vsega in ne-vsega v sodobnih ontološko-političnih teorijah.

Rok Benčin je filozof in literarni komparativist, podiplomski študent filozofskega modula Primerjalnega študija idej in kultur.

Delavsko-punkerska univerza vabi na dvanajsto predavanje iz tematskega ciklusa TOTALITARIZEM, ki bo v četrtek, 14. februarja 2008, ob 18. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.

Luka Lisjak Gabrijelčič
TOTALITARIZEM KOT KONCEPT IN KOT IDEOLOŠKI ANTIOKSIDANT: KRATEK ZGODOVINSKI PREGLED
Slavoj Žižek je v predgovoru k svoji knjigi »Did Somebody Say Totalitarianism?« pojem »totalitarizma« primerjal z reklamo za zeleni čaj. Zeleni čaj – tako gre klasični propagandni kliše – deluje kot antioksidant: uničuje proste radikale in s tem pomaga ohranjati zdravo telo. Mar ni tudi pojem »totalitarizma«, se vpraša filozof, skozi vso svojo zgodovino služil kot nekakšen ideološki antioksiodant, ki je pomagal krotiti proste radikale oz. svobodne radikalce (free radicals), da bi s tem ohranil zdravo družbeno telo? V predavanju bomo Žižkovo retorično vprašanje vzeli zares in poskušali nanj kar najbolj izčrpno odgovoriti.

Vprašanje je vsekakor pertinentno. Odraža nejevoljo radikalne levice napram hegemoniji liberalnodemokratske »ideologije«, ki se je v zadnjih dveh desetletjih uveljavila v zahodnem javnem mnenju. Prevladujoča liberalnodemokratska paradigma se dejansko pogosto poslužuje pojma totalitarizma za delegitimizacijo ne le vsakršnega radikalnega političnega angažmaja, temveč tudi vsakršnega političnega koncepta, ki je v navzkrižju z osrednjo dogmo liberalnega svetovnega nazora: pojmom negativne svobode. Pri nas se je v zadnjih letih razširila še navada, da se »totalitarizem« uporablja kot mašilo na javnih govorih, številni slovenski zgodovinarji (pogosto taki, ki jim spogledovanja z liberalno ideologijo ne moremo očitati) pa so to besedo začeli uporabljati kot nadomestilo za temeljito historično analizo. Razširjeno prepričanje v krogih neinstitucionalne levice, da je »totalitarizem« le izgovor za nemišljenje, je torej razumljivo: izhaja namreč iz vsakodnevne izkušnje.

Kljub temu pa moramo na Žižkovo retorično vprašanje odgovoriti negativno: ne, totalitarizem ni vseskozi služil kot ideologem za nekakšno »negativno apologijo imaginarnega liberalizma«, kot je zapisal trockistični filozof Daniel Bensa?d. Zgodovina tega pojma je mnogo bolj zapletena in tudi mnogo bolj zanimiva. V njej se prepletata dve težnji, ki ju ni vedno enostavno razločiti: želja po konceptualizaciji in skušnjava politične manipulacije. V predavanju bomo podali splošen pregled te zgodovine, pri čemer se ne bomo izognili ključnima vprašanjema: ali pojem dejansko ustreza neki zgodovinski stvarnosti in ali je bil titoistični režim res totalitaren? Za historizacijo koncepta totalitarizma bomo torej uporabili metodološke prijeme pojmovne zgodovine, kar nam bo omogočilo, da se iztrgamo iz začaranega kroga brezplodnih in ponavljajočih se polemik ter zavzamemo primerno distanco, ki je nujna za vzpostavitev resničnega dialoga s preteklostjo in za začetek procesa razumevanja.

Luka Lisjak Gabrijelčič je podiplomski študent zgodovine na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti. Diplomiral je iz zgodovine in italijanskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Za diplomsko delo »Razumeti totalitarizem: Interpretacije totalitarizma pri Hannah Arendt, Slavoju Žižku in Viktorju Blažiču« je leta 2006 prejel študentsko Prešernovo nagrado. Trenutno dela kot mladi raziskovalec na evropskem projektu, namenjenem proučevanju zgodovine politične misli v Srednji in Vzhodni Evropi. Po političnem prepričanju je demokratični konservativec, njegovi filozofski apetiti pa se gibljejo med fenomenologijo in neotomizmom.

Delavsko-punkerska univerza vabi na enajsto predavanje iz tematskega ciklusa TOTALITARIZEM, ki bo v četrtek, 7. februarja 2008, ob 18. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.

Lev Centrih
POMEN KRITIK STALINIZMA
Osnovna zgodovinska pogoja za raznovrstne odmevne kritike stalinizma v 20. stoletju sta bila razvoj socialističnih družbenopolitičnih sistemov in odsotnost poglobljene teoretske analize Stalinovega obdobja znotraj Sovjetske zveze same. Te kritike, v večji meri povezane s komunističnim gibanjem in iskanjem alternativ sovjetskemu modelu – konservativne kritike so pogosteje govorile o boljševizmu in totalitarizmu, so v 20. stoletju definirale spoznavne predmete, producirale vrsto zgodovinopisnih sintez, pojmov in teorij, v prvi vrsti sam označevalec stalinizem.

Spričo dokončnega razkroja evropskih socialističnih projektov v začetku devetdesetih let, bi lahko trdili, da so zlati časi kritik stalinizma nepreklicno mimo, ali še več, da je kritika stalinizma v bistvu že končana. Poleg tega se zdi, da je spektakularno odprtje nekdanjih sovjetskih arhivov napravilo goro literature iz obdobja hladne vojne za odvečno in preseženo. Zgodovinopisje se naj bi posledično vsaj na dolgi rok osvobodilo odvisnosti od ideoloških konfrontacij iz obdobja hladne vojne, kjer so kritike stalinizma zavzemale pomemben delež, in v ljubem miru raziskovalo stvari same, takšne kot so pač bile.

Naša teza je naslednja. Kritike stalinizma predstavljajo konstitutiven del družbene nadzidave sovjetske formacije, in ne zastareli material, zanimiv samo za »zgodovinopisje zgodovinopisja«, ki bi bil v tem primeru pravzaprav izločen iz proučevanja dejanskosti te formacije. Preučevanje stalinizma je posledično danes mogoče le na podlagi analize kritik stalinizma, ali natančneje: v okviru razmerij teh kritik do drugih kritik komunističnega gibanja.

Novejše metodološko in epistemološko najinovativnejše raziskave družbenopolitičnega razvoja Sovjetske zveze tridesetih let zastavljajo staro vprašanje kritik stalinizma: »Kako je bilo vse to mogoče?« Mi bomo zastavili enako vprašanje, a tokrat ne možem in ženam v usnjenih plaščih, pač pa njihovim kritikom. Pri tem se bomo omejili na jugoslovansko šolo – tako jo je poimenoval teoretik Giuseppe Boffa – s posebnim ozirom na dela Predraga Vranickega in Marijana Britovška.

Lev Centrih je podiplomski student sociologije kulture.

Delavsko-punkerska univerza vabi na deseto predavanje iz tematskega ciklusa TOTALITARIZEM, ki bo v četrtek, 31. januarja 2008, ob 18. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.

Aljoša Kravanja
TOTALITARIZEM IN RAZSODNA MOČ
Poziv h katarzični spravi odpira prvi in prevladujoči način slovenskega soočenja s totalitarno preteklostjo. Preživeli bi morali izkazati pieteto do ubitih, jih dostojno pokopati ter ob koncu slovesnosti ponoviti sanje Dostojevskega, v katerih si »morilec, mati umorjenega fanta in od mrtvih vstali fant« planejo v objem. A besede, v katerih odzvanja ta poziv, besede katarze in pietete, napravijo umrlim še hujšo krivico. Katarza je namreč lahko edini možni zaključek bratomorne vojne le če je vseskozi šlo za tragedijo. A zato, ker se v tragediji nič ne more zgoditi drugače, kot se je, bi lahko žrtvam povojnih pobojev cinično navrgli, da ni razloga za pritožbe, saj so umrli v skladu z nujnostjo, ob kateri si bomo mi ob končni spravi katarzično odkrhnili nekaj estetskega užitka.

A cilj, ki si ga zastavlja »neideološko zgodovinopisje«, je še slabši. Ker zgodovinar nima nobenega neideološkega kriterija, po katerem bi lahko primerjal zlo različnih totalitarizmov, se za edino jasno merilo izkaže gola aritmetika: primerjanje števila ubitih. A če številke še tako pridno vrtimo na abaku zgodovine, nikoli se ne bodo spremenile v črke smisla. Bolj ko se namreč totalitarizme sodi po številu mrtvih, bolj postaja zgodovinarjev postopek ponovitev zločina, ki ga beleži: tako kot je v taboriščih smrt nekoga zgolj primer smrti kot take, tako tudi aritmetika spreminja žrtev v primerek poginule človeške živali.

Da bi se izognili obema pristopoma razumevanja totalitarizma, je treba premisliti kategoriji, ki manjkata obema: razsodnosti in odgovornosti, kot nastopata v delu Hannah Arendt.

Aljoša Kravanja je študent filozofije. Zanima ga filozofija jezika, politična filozofija in filozofija Immanuela Kanta.

Delavsko-punkerska univerza vabi na deveto srečanje iz tematskega ciklusa TOTALITARIZEM, ki bo v četrtek, 24. januarja 2008, izjemoma ob 17. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.

MINI SIMPOZIJ
Ob 17:00

Alberto Toscano
MRTVI BOGOVI, SPODLETELI BOGOVI IN MAŠČEVALNI BOGOVI: VRNITEV K POLEMIKI O POLITIČNI RELIGIJI
Koncept »politične religije« je bilo mogočno orožje v boju proti totalitarizmu v času hladne vojne, saj je bilo obenem zavrnitev sekularnih teženj komunizma in redukcija njegovih organizacijskih praks na navidezno brezčasno psiho-socialno matrico fanatizma, transcendence, organicizma in podreditve. Koncept so, v času med obema vojnama in v povezavi z nacizmom, predlagale figure kot sta Waldemar Gurian in Eric Voegelin, med drugo svetovno vojno pa je spremenil smer, saj je bil osnova knjigi Sociologija komunizma (1949) Julesa Monnerota. Nasprotovanje Monnerotu – ustanovitelju Coll?ge de sociologie in revije Critique (skupaj z Bataillom) – je spodbudilo Hannah Arendt k zavrnitvi koncepta politične religije (spis »Religija in komunizem«). Kasneje sta z Monnerotom polemizirala v reviji Confluence, ki jo je takrat urejal Henry Kissinger. Cilj predavanja bo vrnitev k tej polemiki. Obravnavali bomo nekatera razhajanja znotraj anti-totalitarnega tabora in izkopali nekatere osnove za današnje vrnitve k pojmu politične religije v popularnih izdajah kot sta Sveti ideali Michaela Burleigha in Črna maša Johna Graya. Leta 1949 je Monnerot poimenoval komunizem »islam 20. stoletja«. Pierre-André Taguieff in podobni danes imenujejo islam »komunizem 21. stoletja«. Kakšna intelektualna matrica se skriva za temi shematizmi in demonologijami? Kako lahko pokopljemo duhove totalitarizma?

Dr. Alberto Toscano je predavatelj filozofije na Goldsmiths College v Londonu, prevajalec Badiouja v angleščino in avtor knjige Teater produkcije: Filozofija in individuacija med Kantom in Deleuzom. Ukvarja se z razmerjem med religijo in politiko, zgodovino komunističnih gibanj in s teorijami sodobnega (kognitivnega oziroma postfodističnega) kapitalizma.

Ob 18:15

Nina Power
NU-JEZIK: JEZIK KOT IDEOLOGIJA BREZ NASPROTNIKA
Politika, akademija, umetnost in vse ostale institucije, ki temeljijo na jeziku kot svojem primarnem mediju, so v prostem padu. Težnja po tem, da bi jezik pomenil tisto, kar govori, se danes umika težnji po tem, da naj bi jezik poganjal kolesa institucije ravno s tem, da ne pove ničesar. Poglavitna lastnost tovrstnega jezika – ki sem ga poimenovala 'nu-jezik' – je to, da ga je nemogoče zavrniti. Če nekdo govori nekaj nesmiselnega, mu je nemogoče nasprotovati drugače, kot da kritiziramo pogoje jezika kot takega. Velikokrat se lahko le obrnemo stran in rečemo: »Ne sprejmem pogojev tvoje debate. Tvoj jezik je popolnoma napačen!« Nu-jezik je ideologija brez nasprotnika, bitka, ki se bojuje na nivoju generične zmožnosti za govor same, nekakšna maternična tekočina, v kateri je vse mogoče in iz katere nihče ne more pobegniti. Nu-jezik depolizitira družbo in nas obenem spominja, da je plavanje v tem degradiranem jezikovnem mediju edina možnost, ki nam preostane. Če nam ni ostala nobena strategija več, jo moramo najti v radikalni reformulaciji same strukture jezika.

Dr. Nina Power je predavateljica filozofije na Roehampton University v Londonu. Je sourednica angleških prevodov Badioujevih knjig O Beckettu in Političnih spisov. Piše članke o razmerju med seksualnostjo in politiko in o konceptu političnega subjekta v filozofiji ter blog Infinite Thought.

Ob 19:15

Owen Hatherley
UDOBJE IN POTROŠNIŠTVO – SOCIALIZEM IN POLITIKA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
Predavanje bo osredotočeno na vsakdanjo retoriko in prakse v socialistični estetiki v državah in institucijah, ki so se deklarirale kot ‘socialistične’, najsibo Dunaj v dvajsetih ali ‘dejansko obstoječi socializem’ NDR. Dom, vsakdanje življenje in običajne družbene prakse so bile vselej prizorišča bojev med različnimi načini ustvarjanja socialistične estetike. Predavanje bo namenjeno socialističnemu odnosu do in spopadanju z nakupovanjem, modo in opremo stanovanja, ki so vse domnevno značilnosti kapitalizma. Predavatelj poskušal pokazati kako so socializmi poskušali ustvariti drugačne verzije teh praks in z njimi povezanih želja. Pristaši kulturnih študij menijo, da je želja po potrošništvu zrušila ‘socializem’. Predavatelj bo trdil nasprotno – da je to, dokaj običajno, pojmovanje le priročen mit.

Owen Hatherley je raziskovalec na področju politične estetike na Birkbeck College v Londonu. Piše članke o arhitekturi, politiki in kulturi, knjigo Še en napor, tovariši, če hočete postati modernisti, ki bo izšla leta 2008, in blog The Measures Taken.

Delavsko-punkerska univerza vabi na osmo predavanje iz tematskega ciklusa TOTALITARIZEM, ki bo v četrtek, 17. januarja 2008, ob 18. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.
Aleš Bunta
KAJ PREOSTAJA OD ENEGA?

Le stežka lahko najdemo nek minimalni konsenz med vladajočo new-agersko zaspano religijo neizmernega bogastva različnosti vsakega posameznika, (ali še huje – nacije, ali, še huje, vsakega posameznega utrinka našega pestrega življenja) in enim izmed njenih najostrejših kritikov, izjemnim filozofom Alainom Badioujem, in vendar ta stična točka obstaja. Glasi se: »sovražnik je seveda Eno«. V nasprotju s tem stališčem, si bo predavatelj, predvsem na podlagi analize Platona, prizadeval pokazati, da »Eno« nikakor ni samo tiranski Bog metafizike, ampak, da je (poleg tega, da je Bog metafizike) tudi eden od izvorov vsake striktno ateistične misli.

Predavanje bo v prvi vrsti govorilo o kompleksnem razmerju »Enega« in »drugega« v Platonovi filozofiji, vendar v neki zelo jasni in polemični navezavi na eno od ključnih vprašanj našega časa, namreč, vprašanje privatnosti kot take in v vsem njenem razponu. Skozi analizo ene verjetno najbolj dramatičnih filozofskih tez sploh, namreč teze, da »… to, kar je drugo, je to kar je, zgolj zaradi drugega«, bo predavanje sledilo nekemu, vsaj na prvi pogled, nenavadnemu paradoksu: pojem »sebi-enakosti« (kot podlaga pojma totalitete), po Platonu ne izvira iz pojma »Enega«, ampak sloni na pojmu »drugega«, natančneje, meje drugega v drugem, ki drugemu (posameznemu bivajočemu) podeljuje njegovo sebi-enakost, njegovo lastno mesto na robu drugega, v katerem (kot »drugo od drugega«) izostaja. Sebi-enaka celota, totaliteta, torej v celoti sloni na procesu, ki bo v razviti metafiziki nosil ime privacija, še več, vprašanje je, do katere mere smo tudi sami pojem Enega, ki ga nujno moramo misliti kot »nekaj« sebi-enakega, zmožni misliti »onkraj« abstraktnega aparata privacije, ki bivajoče deli na »entitete« in mu podeljuje lastnosti…

Sovražnik je torej znan, spoznajmo ga torej!

Aleš Bunta je doktoriral iz filozofije leta 2006; zaposlen je na FI ZRC SAZU. Področja delovanja: klasična ontologija, raziskave ideologij, spoznavna teorija. Pred kratkim je pri založbi ANALECTA objavil monografijo Uničiti nič?

Delavsko-punkerska univerza vabi na sedmo predavanje iz tematskega ciklusa TOTALITARIZEM, ki bo v četrtek, 10. januarja 2008, ob 18. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.
Darko Drašković
CIVILNA IN BURŽOAZNA DRUŽBA V BEOGRAJSKIH ŠTUDENTSKIH PROTESTIH LETA 2007

Predavanje bo analiziralo dva glavna ideološka mehanizma, ki sta v času študentskih protestov v Beogradu leta 2007 delovala kot splošna okvira vseh možnih strategij boja. Prvi izmed njiju, ideološki mehanizem fakultetne uprave, ki ga je mogoče opisati s procedurami homogenizacije in totalizacije študentskega telesa, predstavlja pogoj, da se študentsko telo dojame kot homogena celota. Šele na tej podlagi se od študentov lahko pričakuje, da svoje zahteve uresničujejo „znotraj institucij sistema“. Ta mehanizem bo v predavanju prepoznan kot mehanizem vladajočih, kot mehanizem, ki uporablja legitimacijske postopke demokracije, da bi tako udomačil in nevtraliziral grožnjo običajnemu delovanju sistema. Nasprotno pa si drugi, ideološki mehanizem študentov, prizadeva odkriti antagonizem, ki notranje razceplja študentsko telo, s čimer ga že v izhodišču naredi za ne-celega. Na ta način skuša ideološki mehanizem študentov ustvariti temelje za metode boja, kakor sta, denimo, neposredno organiziranje in blokada institucije. Glavni dejavnik zgoraj omenjenega antagonizma predstavlja pojem razredne pripadnosti. Teoretsko ozadje analize, ki bo v drugem delu predavanja razvito v skladu s pojmom razredne družbe, pa lahko strnemo s formulo Karla Korscha, po kateri »Marx navidezno „civil society“ razume kot „burgeois society“«. Na podlagi slednjega bo omogočeno, da glavna ideološka mehanizma študentskih protestov v Beogradu leta 2007 razumemo kot realizacijo v malem ideoloških mehanizmov buržoazne družbe nasploh.

Darko Drašković je diplomiral leta 2005 na Filozofski fakulteti v Beogradu z nalogo "Materijalistička teorija ideologije Luja Altisera: teorijski nacrt materijalizma imaginarnog". Področja njegovih znanstvenih interesov zajemajo historični materijalizem in teorijo ideologije. Trenutno obiskuje magistrske študije na Filozofski fakulteti v Beogradu, kjer pripravlja magistrsko delo z naslovom "Strukturalistički aspekti odnosa jezika i ideologije".

Delavsko-punkerska univerza vabi na šesto predavanje iz tematskega ciklusa TOTALITARIZEM, ki bo v četrtek, 20. decembra 2007, ob 18. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.

Gregor Starc
O SIMBIOZI »TOTALITARIZMA« IN ŠPORTA

Močno prisotna, aktualna, a predvsem nasilno vpeljana debata o totalitarizmu na Slovenskem, vnaša precejšen nemir v vsakdanje življenje ljudi predvsem zaradi tega, ker se naše predstave o zloglasnem totalitarizmu, za katerega pravzaprav nihče jasno ne (po)ve, kaj je, ne skladajo z našimi izkušnjami iz obdobja socializma. Tako se ljudem, ki poslušajo debate vzhajajočih zgodovinarskih medijskih zvezd, povsem upravičeno postavljajo nekoliko shizofrena vprašanja, ali smo takrat tudi mi živeli v istem okolju, ali smo bili slepi in, najbolj črnogledo, ali smo (bili) pri pravi pameti. Že bežen pogled na popularno-kulturno dogajanje od 60-ih let naprej namreč ponuja drugačno zgodbo o sicer nekoliko konzervativni in povedno moralizirajoči slovenski družbi, v kateri pa so bili pritiski na bolj liberalno navdihnjene vsaj enaki pritiskom na podobno misleče v zahodnih 'demokratičnih' družbah, če ne celo manjši. Še posebej očitno je bilo precej svobodno dogajanje na področju vrhunskega športa, ki ga je 'totalitarna' država velikodušno podpirala in mu gledala skozi prste, pa čeprav je bil tako imenovani državni profesionalizem v socialističnem športu povsem skregan s takrat prevladujočo idejo o ne-kapitalistični, samoupravni družbi. V tem se je jugoslovanski vrhunski šport tudi razlikoval od športa v nekaterih državah vzhodnega bloka, kjer pa dejanske možnosti izbire in svobodnega odločanja v športu pogosto res ni bilo. Totalitarizem, ki naj bi po svoji osnovni funkciji nadziral in omejeval, je tako na področju športa odigral povsem nasprotno vlogo, saj je slovenskim športnikom dajal pogosto več možnosti, predvsem pa več varnosti, kot jo imajo danes, v zahvalo pa se je slovenska športna kultura dvignila na tako visoko raven, ki so jo 'totalitarnemu' sistemu lahko zavidale mnoge demokratične družbe.

Dr. Gregor Starc je raziskovalec na Inštitutu za kineziologijo Fakultete za šport. Je avtor knjige Discipliniranje teles v športu (2003) in vrste člankov o nacionalizmu, medijih in športu.

Delavsko-punkerska univerza vabi na peto predavanje iz tematskega ciklusa TOTALITARIZEM, ki bo v četrtek, 13. decembra 2007, ob 18. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.

Primož Krašovec
»ZA SVOBODO, ZA KRUH!« - O PARTIZANSKI SVOBODI
Geslo, v katerem je Matej Bor strnil zahteve partizanskega boja, ni bilo novo – v obliki »bread and roses« so ga vzklikali stavkajoči tekstilni delavci v ZDA leta 1912, svobodo in kruh pa je kot osnovno zahtevo komunistov in množic leta 1917 izpostavil tudi Lenin – a je šele znotraj partizanskega boja zares vzcvetelo. Šele znotraj partizanskega revolucionarnega boja med drugo svetovno vojno v Evropi in po njej tudi drugod (Vietnam, Južna Amerika, anti-kolonialni boji v Afriki ...) se je ta zahteva pokazala v vsej svoji radikalnosti – svobodo iztrga reakcionarnemu dvojčku prava (formalna svoboda, ki jo omejujejo zakoni) in trga (svoboda podjetniške iniciative) in jo postavi na povsem nove temelje. Boj za svobodo po partizanih pomeni boj proti starim oblikam dominacije in izkoriščanja (zahteva po kruhu). Svoboda, za katero se borijo partizani, je nezdružljiva z meščanskimi oblikami vladanja in tržnim gospodarstvom.

Zato ne preseneča, da je konstitutivni pogoj govorjenja o partizanih ravno izključitev partizanskega razumevanja svobode. Na eni, desni, strani se poudarja okrutnost in krvoločnost partizanov – z revolucionarnim političnim delovanjem med in poboji svojih političnih in ideoloških nasprotnikov po drugi svetovni vojni naj bi pripravili teren za »totalitarni« režim socialistične Jugoslavije -, medtem ko imamo na drugi, levi strani nostalgično in (pogosto dobesedno) solzavo apologetiko, ki ločuje med »dobro« OF in »slabimi« komunisti. Prvi diskurz izključi partizansko svobodo tako, da poudarja njihvo kršenje pravnih norm in demokratičnih standardov (kjer naj bi tičala tista prava svoboda), drugi pa tako, da partizane potiska v vlogo zavednih narodnjakov, ki niso odgovorni za strahote revolucije.

Obenem pa najnovejša (post-socialistična in post-šestdesetosmaška) radikalna levica o partizanih molči, čeprav nam lahko ravno dva izmed njenih ključnih konceptov – eksodus in deteritorializacija – pomagata analizirati in razumeti (zgodovinsko in teoretsko) prelomnost partizanske svobode.

Predavanje bo skromen poskus prakticiranja historičnega materializma po navodilih Walterja Benjamina, v katerem bom poskušal sovražniku, pred katerim niso varni niti in še posebej mrtvi, iztrgati ireduktibilno revolucionarno razsežnost partizanskega boja.

Primož Krašovec je podiplomski študent sociologije na Fakulteti za družbene vede.

Delavsko-punkerska univerza vabi na četrto predavanje iz tematskega ciklusa TOTALITARIZEM, ki bo v četrtek, 6. decembra 2007, ob 18. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.
Žiga Cerkvenik
IZVORI "TOTALITARIZMA"

Za razvoj termina totalitarizem, katerega življenjska pot se je pravzaprav pravkar začela, lahko rečemo, da je v očitnem nesorazmerju z enoznačnostjo in samoumevnostjo, ki ga obdajata danes. Njegova pot se je pričela v obliki ponosne maksime italijanskih fašistov, ki so poskušali uresničiti to, o čemer so sanjali, se nadaljevala kot dodelan politično-teoretski koncept, ki je poskušal pojasniti dogodke, ki so jim bili priča njegovi avtorji, ter končno pripeljala do sodobne ideološke zmede, ki je porušila vsakršne, bodisi formalne, bodisi vsebinske, objektivne kriterije. In čeprav vprašanje o izvoru in genezi pojma totalitarizem ni prvo, ki nam pri tako relevantni temi pade na pamet, pa kljub temu terja svoj odgovor in nam obenem omogoča specifičen pogled na svojega referenta.

Žiga Cerkvenik je podiplomski študent politologije. Strastno se predaja branju psihoanalize, politične filozofije in leposlovja.

Delavsko-punkerska univerza vabi na tretje predavanje iz tematskega ciklusa TOTALITARIZEM, ki bo v četrtek, 29. novembra 2007, ob 18. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.

Mitja Reichenberg
ZAPUŠČINA UMETNOSTI TOTALITARIZMA

Hannah Arendt je postavila izhodišča za tezo "naj se zgodi resnica, tudi če propade svet" (lat. Fiat iustitia, et pereat mundus). V tem oziru se je v glasbeni poanti potrebno vprašati, kaj se je dejansko zgodilo z glasbo od Richarda Wagnerja (npr. od oper Tristan, Lohengrin in Tannhauser) do Herberta Windta in Gottfrieda Huppertza. Pokazati je potrebno na idejo tonalnega centra in njegove razgradnje kot razgradnje družbene strukture, kakor pravi Theodor Adorno, ki nujno vodi v konflikt resnice in laži. Laž se tako lahko preimenuje v iluzijo oz. v današnji virtualni svet (kot je bil konflik Nietzsche-Wagner). Tako postane glasbena tonaliteta totalitarna diktatura predpisov, katerim naj bi se podvrgel slehernik, ki stopa v posvečen tempelj glasbene umetnosti. A prav filmska glasba se je temu ognila in ponudila novo, radikalno obrnjeno zrcalno pot: zrušitev (starega) sveta prav v imenu (in zaradi) resnice. Ta pa je vedno onkraj sveta Realnega.

Mitja Reichenberg je skladatelj filmske glasbe, glasbeni kritik, teoretik, analitik in predavatelj na SAE Institut.

Delavsko-punkerska univerza vabi na predavanje v ciklu Totalitarizem

Jernej Kosi:
O vzrokih in pogojih za opletanje s totalitarizmom v slovenski zgodovinski stroki

Klub Gromka, Metelkova mesto, 15. 11. 2007 ob 18:00

Z izdajo zbornika člankov in dokumentov Temna stran meseca: kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945-1990 je prišlo leta 1998 v okviru slovenske zgodovinske stroke do prvega odmevnejšega poskusa pojasnjevanja »polpretekle zgodovine« s pomočjo izraza totalitarizem. Danes, manj kod desetletje po tem, lahko opazimo, da se je v študijah in monografijah večine tistih slovenskih zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s tovrstno tematiko in s tem
obdobjem, izraz totalitarizem uveljavil kot prvovrstna interpretativna kategorija. Še več, povsem utemeljeno je pričakovati, da bo totalitaristično navdahnjena interpretacija sčasoma povsem prevladala.

Obenem lahko opazimo, da postopno uveljavljanje izraza totalitarizem spremlja moralno nasilje. Prav vsakemu slovenskemu zgodovinarju, ki si dovoli zgolj opozoriti na nekatere povsem nedvoumne pozitivne vidike »socialističnega obdobja«, tako vse bolj preti, da bo označen za »partijskega zgodovinarja« ali pa nemara kar za dediča »komunističnih krvolokov« oziroma častilca »boljševiške strahovlade«.

Kje se skrivajo razlogi za radikalno revizijo zgodovinopisnih interpretacij »polpreteklega obdobja«, ki jih implicira raba totalitarističnega izrazoslovja?

Povsem na dlani je, da je odločno prekratka tista razlaga, ki vzroke za uspešnost revizionističnih tendenc gradi na teoriji zarote, kjer v glavnih vlogah nastopajo pomladniški uravnoteževalci in spreobrnjeni kolegi zgodovinarji. Zdi se, da bi morali zgodovinarji, ki nasprotujejo temu procesu, najprej pomesti pred svojim pragom. Pokazati je namreč mogoče, da je opletanje s totalitarizmom, ki smo mu po sili razmer trpeče priče, logična in zategadelj pričakovana posledica trdovratnega verovanja velike večine slovenskih zgodovinarjev v objektivnost lastnega početja.

Jernej Kosi je podiplomski študent in mladi raziskovalec na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete