ideologija

Na naslednjem srecanju si bomo ogledali Albertijevo zastavitev teorij slikarstva in arhitekture, ki predstavljata zacetek oblikovanja novodobnega pojma umetnosti. Posebej pozorni bomo na druzbeno-politicne okoliscine, v katerih se je ta pojem umetnosti pojavil (katerim okoliscinam je s svojim pojavom odgovarjal, zakaj je bil njegov nastanek potreben), in s tem na druzbeno-politicno dimenzijo, ki je zajeta v njem. Razpravljali bomo o tem, katero druzbeno-politicno stanje pojem umetnosti upravicuje in potrjuje.

Obvezna literatura za naslednje srecanje je:

Rebeka Vidrih: »Umetnost renesancne kapitalisticne drzave«. Ars & Humanitas, letnik I, 2007, str. 153-184
Dodatna literatura:
Leon Battista Alberti: O arhitekturi, Ljubljana: Studia humanitatis, 2007
Leon Battista Alberti: On Painting (ed. John R. Spencer), New Haven-London: Yale University Press, 1966 (zlasti 2. knjiga, str. 61-93); oziroma: On Painting and On Sculpture (ed. Cecil Grayson), London: Phaidon, 1972 (zlasti 2. knjiga, str. 63-85).

Mentorica srečanja bo Rebeka Vidrih.

Izhodisce nasega branja bo Werckmeistrov clanek, ki razglablja o dveh znamenitih ter protislovnih fragmentih, ki jih je Marx namenil vprasanju umetnosti. Glede na razmerje med umetnostjo in druzbo je v enem umetnost opredeljena kot nekaj, kar druzbo presega (vecni ideal), v drugem pa kot nekaj, kar je v druzbi docela zakoreninjeno (ideologija). Werckmeister opozarja, da Marx s prvim fragmentom ne ponuja odgovora, temvec postavlja vprasanje: kako do tega, da dolocena pretekla umetnost "velja kot norma in nedosegljiv ideal" pride?

Naslednje srecanje bo v ponedeljek, 10.11.2008 ob 19.00 v knjiznici MI.

Literatura za naslednje srecanje:
- O.K. Werckmeister: Marx on Ideology and Art
- K.Marx: Uvod k Očrtom (zbirka MEID), str. 38-40 ter Nemška ideologija (zbirka MEID), str. 258-260.
Mentorica srecanja bo Rebeka Vidrih.

"Vse kulturne dobrine, kar jih vidi, so po izvoru nekaj, na kar ne more misliti brez groze. Njihov obstoj ni samo plod prizadevanja velikih genijev, ampak tudi plod brezimne tlake njihovih sodobnikov. Ni dokumenta kulture, ki ni hkrati tudi dokument barbarstva. In tako kot kulture ni brez barbarstva, tako je barbarska tudi tradicija, ki skrbi za prehajanje kulturnih dobrin iz rok v roke. Historični materialist se v skladu z možnostmi odmika od tega procesa. Za svojo nalogo ima, da zgodovino krtači proti dlaki."

Walter Benjamin

“Kaj je umetnost?” je vprašanje, ki že stoletja zaposljuje estetike, umetnostne zgodovinarje, filozofe, amaterske mislece. Same definicije umetnosti kljub vsem naporom zgodovina še ni dala, je pa zapustila različne predloge, kaj naj bi pojem izražal, različna teoretska približevanja samemu pojmu in različne načine vpetosti tega, kar se v določenem obdobju razume kot umetnost, v družbo. Umetnost, kot jo pojmujemo danes, se je začela razvijati v renesansi, skozi zgodovino je spreminjala tako svoje delovanje (prâksis) kot svoje proizvajanje (poíesis). Že samo dejstvo, da je v nekem zgodovinskem obdobju umetnost nastala, kaže na to, da je možen tudi konec umetnosti oziroma da so njene oblike in vloge gibljive, spremenljive in vedno v odnosu z ostalimi pojavnostmi v družbi. Tako se v renesansi umetnost pojavi nekako ob vzniku oziroma pojavu kapitalizma in mestnih držav, v burnem obdobju historične avantgarde pa pride do ukinitve starega pojmovanja umetnosti in do prevajanja umetnosti v življenjske prakse. Dandanes po eni strani umetniški trg obstaja kot eden bolj subtilnih trgov, po drugi pa se umetnost še zmeraj dojema kot polje neke avtonomije, neke tako imenovane svobode. Neprestano jo spremljajo različne teorije o njenem koncu in ideje o ukinitvi umetnosti, sama zgodovina pa priča o različnih transformacijah tako znotraj same umetnosti kot tudi o transformacijah njenega položaja v družbi. Prav tako ostaja nedefiniran sam položaj umetnosti nasproti ideologiji. Iz teoretske zapuščine vidimo, da je vedno zasedala neko prečeno mesto, mesto resnice in mesto ideologije.

Tisto, kar bomo na seminarju vzeli pod drobnogled, so različna gibanja v umetnosti, tako znotraj njenega področja, kot njeno samo gibanje znotraj družbe, znotraj ideologije. Poskusili bomo prikazati njeno spremenljivost, gibljivost in pogojenost skozi različne pristope.

Seminar se bo odvijal vsak drugi ponedeljek ob 19.00 v knjižnici Mirovnega inštituta (Metelkova 6, Ljubljana), s pričetkom 27. oktobra 2008. Na seminar se je potrebno prijaviti na elektronski naslov dpu@mail.mirovni-institut.si, kjer lahko zastavite tudi ostala vprašanja, povezana z izvedbo seminarja. Edini pogoj za udeležbo na seminarju je prebrana literatura.

Delavsko-punkerska univerza vabi na devetnajsto predavanje iz tematskega ciklusa "Totalitarizem", ki bo na sporedu v četrtek, 3. aprila 2008 ob 18. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.

Gregor Moder

Ideologija kot totalna površina

Zadrega s konceptoma »totalitarizem« in »ideologija« je v tem, da ju težko sprejmemo kot znanstveno nevtralni oznaki ustreznih socialnih, zgodovinskih ali filozofskih predmetov. Pretkana sta s sodobnimi idejnimi, političnimi in razrednimi boji, kjer sta se uveljavila predvsem kot orodje za diskreditacijo zagovornikov sprememb. Vsako delovanje, ki na kakršen koli način ogroža nevtralni status quo, pa čeprav le v najmanjši meri, je lahko označeno kot totalitarna težnja ali kot posledica ideološke indoktriniranosti.

Za začetek resnega premisleka o konceptih je torej nujno zavrniti njuno vulgarno rabo in se vrniti v teoretski okvir. Hitro se pokaže, da je ravno nevtralni status quo tisto področje, kjer ideologija sploh lahko deluje totalitarno, še več, da je ravno nevtralno, spontano, samodejno, normalno bivanje tisto, kar določa eksistenco ideologije kot take. Filozofsko jedro predavanja se zato posveča nekaterim odločilnim tezam althusserjevske teorije ideologije: tezi o materialni eksistenci ideologije, tezi o subtilnem delovanju ideologije in tezi o ideološki interpelaciji. Domneva je, da se je mogoče izogniti nedoslednostim Althusserjevih tez in jim dati plodno sodobno interpretacijo, če jih beremo s tesno navezavo na Spinozovo filozofijo. Ključ do Althusserjeve teorije ideologije je ontologija totalnih, nehierarhičnih površin, ki imajo posebno značilnost, prelomljenost, po kateri so sicer določene, vendar tako, da ostanejo slepe zanjo. Prav v notranji prelomljenosti ideološke površine se zato skrivajo tako izvori njene moči kakor tudi možnosti njenega razbitja.

Gregor Moder je mladi raziskovalec na področju filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ukvarja se z vprašanji komičnega in tragičnega, s teorijo ideologije in s Heideggrovo filozofijo, njegovi prispevki so objavljeni v revijah kot so Problemi, Nova revija, Filozofski vestnik. Kot igralec, scenarist ali avtor med drugim sodeluje pri projektih umetniškega kolektiva Narobov (Ježkova nagrada 2007 za radijsko nadaljevanko Velika sestra).

Na prihodnjem srečanju (mentor bo Lev Centrih) bomo brali prvi del spisa "Lenin in filozofija" (Izbrani spisi, str. 8-30).

Lenin in filozofija

Spis "Lenin in filozofija" (1968) je potrebno brati kot pomembno fazo v razvoju Althusserjevega iskanja poti iz težav, ki si jih je nakopal pri poskusu razumevanja marksistične filozofije (dialektičnega materializma) kot Teorije praks na splošno. Osnovna predpostavka takšne Teorije naj bi po tem ključu bile teoretske prakse raznovrstnih znanosti. V spisu "O materialistični dialektiki" je Althusser za poskusni kamen tovrstne Teorije izbral marksistično teoretsko prakso (historični materializem) in marksistično politično prakso (revolucijo). Ob tem je za potrditev univerzalne veljavnosti marksistične filozofije nakazal nujnost poskusa še na drugih znanostih, zlasti naravoslovnih. Zdi se, da se največji problem skriva prvovrstno v poskusu samem, saj bi marksistična filozofija, ki v danem trenutku razpolaga z metodo znanosti zgodovine (latentno obstoječe v Kapitalu), bila prisiljena posegati v predmete tudi tistih znanosti (naravoslovje), ki so v svojih praksah s historičnim materializmom nekompatibilne. Težave tovrstnega postopka, ki jih Althusser identificira že na različnih modalnostih predmetov znanosti zgodovine in revolucionarne prakse, odpirajo pasti bližnjice, ki pa je v preprosti aplikaciji dialektike. Toda v tem primeru bi se dialektika najverjetneje ponovno reducirala na najosnovnejše zakone, ki so aplikativni na vseh pojavih, kar pa bi Althusserjevo teoretsko prizadevanje pravzaprav obrnilo k njegovemu nasprotju – zrelemu Lysenku.

Althusser je nove rešitve izčrpneje nakazal leto pred spisom "Lenin in filozofija" v ciklusu predavanj, ki so dostopna pod naslovom Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov (1967), kjer je strogo zavrnil predstavo o filozofiji kot (meta)znanosti, in jo pričel definirati kot samostojno prakso. S tem je po našem mnenju omogočil marksistični filozofiji dostop do vseh znanstvenih praks brez izjeme, vendar za ceno, da se nikakor ne vmešuje v tehniko in predmete teh praks samih. S tem marksistična filozofija izgubi status teorije, saj nima svojega predmeta. Odslej zgolj formira intervencijske teze, usmerjene v prepoznavanje bastardnih ideoloških formacij, ki so predmetu konkrente znanosti zunanje, a hkrati vseeno nujno prisotne v sleherni praksi, ob tem pa njen razvoj zavirajo. Zdi se, da s tem ubije dve muhi na en mah: izogne se aplikaciji dialektike in teoreticizmu, ki se v kompendiju Za Marxa kaže v racionalističnem izpeljanem rezu med znanostjo (resnico) in ideologijo (zablodo), čemur bo leta 1974 posvetil Samokritiko. Skoraj prelepo, da bi bilo resnično.

V spisu Lenin in filozofija Althusser podrobneje razdeluje problem marksistične filozofije kot samostojne prakse, ki znanosti ne sme več terorizirati, temveč ji mora zgolj in samo služiti. Pri tem se naveže na Leninovo delo Materializem in empiriokriticizem, filozofijo pa postavi v posebno razmerje s politiko – razrednim bojem na področju teorije. Ob tem se odpira vrsta starih-novih problemov, našteli jih bomo le nekaj: čas za marksistično filozofijo še ni napočil, pričakujemo jo kot Godota, po drugi strani pa je marksistična filozofija vselej že tu; problem dihotomije materializem – idealizem; problem razmerja med znanostjo in filozofijo ostaja: filozofija po Althusserju v izjemnih primerih lahko izpolnjuje vlogo teoretskega laboratorija v katerem se producirajo nujne kategorije, katere kasneje znanost pretvori v koncepte.

Lev Centrih

Neobvezna dodatna literatura: Louis Althusser, Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov (1967), ŠKUC-Znanstveni inštitut filozofske fakultete, Ljubljana, 1985, str. 87–104. [3. predavanje]

16.1. bomo brali "O Marxu in Freudu" (Izbrani spisi, str. 131-156). Mentor bo Aljoša Kravanja.

O Marxu in Freudu

Ni nam potrebno predelati temeljne tekste marksizma in psihoanalize, da bi odkrili njuno sorodnost. Zaznamo jo lahko že na ravni njune recepcije: samo teoriji Marxa in Freuda sta uspeli spodbuditi tako revizionizem kot dogmatizem, zanikanje in fanatično privrženost, akademsko represijo in teoretski entuziazem. Nič čudnega, da so v figurah Freuda in Marxa (včasih se je tej dvojici pridružil še tretji veliki uničevalec, Nietzsche) avtorji francoskega strukturalizma videli velike vzornike nasprotovanja ustaljenih miselnih praks nasploh in »teoretskega antihumanizma« posebej. Ob branju Althusserjevega spisa O Marxu in Freudu bomo poskušali razvozlati konjunkcijo »konfliktne znanosti«, v katero naš avtor postavi teoriji psihoanalize in marksizma. Pri tem bomo pozorni na sledeče vprašanje: ali lahko obstaja »čista konjunkcija« Freuda in Marxa, ki ne bi niti iz Marxa napravila prvega misleca simptoma niti iz Freuda velikega teoretika ideologije? Ali je možno razumeti Marxa in Freuda, ne da bi s tem privilegirali enega izmed njiju, temveč ju soočili na nevtralnem ozemlju?

Aljoša Kravanja

Dodatna literatura:
Louis Althusser, Writings on Psychoanalysis, Columbia University Press, New York, 1996
Michel Foucault, »Nietzsche, Freud, Marx«, v: isti, Dits et ecrits I, Gallimard, Paris 2001

Prihodnji dve srečanji bosta posvečeni branju "Ideologije in ideoloških aparatov države". Mentor bo Žiga Cerkvenik.

Ideologija in ideološki aparati države

Tekst »Ideologija in ideološki aparati države« ima nedvomno status najbolj popularnega in splošno znanega Althusserjevega dela. To ima svoje prednosti, nedvomno pa prinaša s seboj tudi številne ne tako zelo ugodne posledice. Koncepti, ki jih je v njem Althusser razvil oziroma razdelal, kot so na primer koncepti ideologije, reprodukcije, ideoloških aparatov države, itd., so po eni strani postali pogosto in v številnih različnih disciplinah uporabljano teoretsko orodje, kar je samo po sebi za historično-materialistično analizo vsekakor nekaj pozitivnega. Vendar pa je po drugi strani ta popularizacija konceptov prinesla tudi njihovo neizbežno vulgarizacijo in izpraznitev. Ko namreč marksistično analizo ideologije iztrgamo iz njenega izvornega konteksta, s tem izgubimo tisto ključno razsežnost, za katero pravzaprav dejansko gre - razsežnost razrednega boja.
Na srečanju bomo poskušali identificirati ta izgubljeni moment Althusserjeve teorije ideologije.

Žiga Cerkvenik

Obvezna literatura:

Louis Althusser, »Ideologija in ideološki aparati države. Opombe za raziskavo«, v: Louis Althusser, Izbrani spisi, Založba / *cf, Ljubljana, 2000, str. 53–110.
[12.12.: do razdelka “V zvezi z ideologijo”, str. 53–83.; 19.12.: str. 83–110.]

Dodatna literatura:

Terry Eagleton, »Ideology and its Vicissitudes in Western Marxism«, v: Slavoj Žižek (ur.), Mapping Ideology, Verso, London-New York, 1997, str. 179–226.