teorija

20.2. bomo nadaljevali z Reading Capital. Mentor bo Marko Kržan.

Reading Capital 3

Položaj obravnavanega odlomka znotraj spisa nas tokrat napotuje na epistemološko branje, tj. na branje s stališča marksistične zgodovine znanosti (in teorije).

Dosedanje branje nam je razkrilo, kako se pri Marxu manifestira odsotnost koncepta njegovega lastnega predmeta (in njegove specifične razlike do predmeta klasične politične ekonomije oz. zgodovine). Seznanili smo se s tem, kako so načini 'popolnjevanja' tega teoretskega manka učinkovali v zgodovini marksistične teoretske in politične prakse. Do konca nam ostane torej vprašanje specifične razlike predmetov samih, na tokratnem srečanju pa oris strukture predmeta politične ekonomije. Ker Althusser ves čas napreduje pod predpostavko temeljnega Marxovega preloma tako glede predmeta kot problematike, je jasno, da stojimo pred vprašanjem definicije enega od členov v tej ključni opoziciji.

Althusser bo predmet klasične politične ekonomije predstavil kot spoj manifestnega polja konceptov, ki funkcionirajo v sploščenem in homogenem prostoru, na eni strani ter nemišljenih ideoloških predpostavk, ki tvorijo njegovo podnožje, na drugi. Postavil bo tezo, da je klasična politekonomija »znanost sklepov«, tj. teoretska formacija, ki ni sposobna refleksije svojih predpostavk (znanost predpostavk) in zato nezavedno utemeljena na ideološkem suplementu. Vztrajal bo pri tezi, da je šele Marxov rez omogočil prehod od ideološkega k znanstvenemu predmetu, kolikor je odpravil stari ideološki temelj in ga nadomestil z novim, znanstvenim.

Althusserjev prikaz bomo nato sopostavili s Foucaultovo analizo rojstva klasične ekonomije. Predstavili bomo njegovo tezo, da je pravi prelom izvršil Ricardo, med tem ko naj bi Marx zgolj razvil eno od obeh linij razmišljanja, ki ju je omogočil Ricardov prelom. Pri tem bomo posebej pozorno analizirali paradoks Foucaultove analize. Ta namreč definira predmet klasične politične ekonomije precej podobno kot Althusser Marxov predmet – kot poglobitev prej ploščatega prostora pojavov in identitet (na primer mezda, cena, profit, renta) z vpeljavo delovne teorije vrednosti (delo kot vir vse vrednosti), katere pogoj možnosti je nova, »moderna« episteme. Ta episteme je po svoji naravi antropološka prav v smislu, v katerem je po Althusserju antropološka tudi ideološka podstava politekonomije pred Marxom. Po Foucaultu pa naj bi prav vpeljava te »moderne«, antropološke episteme na eni strani ločevala Ricarda in Smitha, hkrati pa združevala Marxa in Ricarda kot pogoj možnosti njunih teoretskih formacij.

Razsežnosti zastavka so očitne: ali se moti Foucault, kolikor – zaradi specifične omejenosti svoje teorije zgodovine znanosti (»arheologije«) – konstitutivno spregleda Marxov prelom z antropološko problematiko, ali pa se moti Althusser, s čimer se marksistična politična ekonomija znajde v okviru presežene in za znanstveno analizo družbe in gospodarstva bolj ali manj irelevantne klasične ekonomije.

Kaže, da vse poti vodijo k (delovni) teoriji vrednosti in da je od prave smeri v njeni formulaciji odvisna usoda (marksistične) ekonomske znanosti.

Marko Kržan

Obvezna literatura:
Louis Althusser, Étienne Balibar, Reading Capital, Verso, London-New York, 2006, str. 135-164. Dostopno tudi na internetu.

Priporočena literatura:
M. Foucault, 1997, The order of Things: An Archeology of the Human Sciencies. /v izvirniku: Les mots el les choses, 1966/ London: Routledge.
Pogl. 8, razdelek o politekonomiji (str. 250 – 263).

Po izredno spodbudnem uvodu Gregorja Modra prejšnji teden bomo 13.2. nadaljevali iskanje rešitve skrivnosti objekta Kapitala. Tokrat bom mentor Primož Krašovec. Branje Branja Kapitala bo potem v zadnjih dveh srečanjih dokončal Marko Kržan, ki je vodil že branje znamenite opombe.

Valentinovo teoretskih odklonov

Po uvodnem razdelku poglavja The object of Capital, kjer definira simptomsko branje in navede razloge, zakaj ga je potrebno uporabiti pri branju Kapitala, Althusser preide v polemiko s historiografskim pogledom na čas. Ta vidi potek zgodovinskega časa kot empirično očitnost, kot sosledje s prostim očesom zaznavnih dejstev. Althusser skozi kritiko zgodovinarjev, ki svojo metodologijo predstavljajo kot teorijo zgodovine, predlaga strogo ločevanje med empiričnim, realnim objektom in teoretskim objektom, objektom spoznanja, ki nastane (je skonstruiran) šele v teoretski praksi. Tako imamo po Althusserju dve zgodovini: empirično zgodovino in teorijo zgodovine. Althusser s pomočjo te ločitve zavrne tiste, ki trdijo, da je Marxov Kapital le aplikacija predobstoječe (teoretske) metode dialektike na empirično zgodovino, saj mešanje obeh ravni pelje v empiricistično zmoto.

Skrivnostni objekt Kapitala ima torej teoretsko, ne empirično eksistenco. Je del marksistične teorije zgodovine, katere del oziroma posebno področje je tudi marksistična teorija politične ekonomije.

Po tem delnem razkritju – kjer dobimo le namig, kje iskati objekt Kapitala, ne izvemo pa še nič o njegovi substanci & atributih – Althusser preide na kritiko historicizma. Historicizem je marksistična verzija naivnega zgodovinarskega empiricizma, saj prav tako meša empirično zgodovino in teorijo zgodovine. Po Althusserju ima historicizem – kot obrat oziroma neposredno nasprotje mehanicistične deviacije Druge internacionale – sicer pozitivne politične učinke, a obenem, zaradi naivnosti svojega obrata (ki še zmeraj ostaja znotraj iste ideološke problematike kot svoje nasprotje), ovira razvoj marksistične teorije zgodovine.

Na tem mestu lahko pri Althusserjevih kritikah teoretskih odklonov opazimo vzorec (kritika humanizma kot naivnega obrata Heglove dialektike, kritika historicizma kot naivnega obrata mehanicizma) – kot da bi bile vse Althusserjeve kritike le zvesta aplikacija Bachelardove maksime »vse zmote prihajajo v parih« na marksistično teorijo.

Priložnosti primerno želim vsem parom teoretskih odklonov srečno Valentinovo.

Primož Krašovec

Obvezna literatura:
Louis Althusser, Étienne Balibar, Reading Capital, Verso, London-New York, 2006, str. 105-135. Dostopno tudi na internetu.

Na prihodnjem srečanju (mentor bo Lev Centrih) bomo brali prvi del spisa "Lenin in filozofija" (Izbrani spisi, str. 8-30).

Lenin in filozofija

Spis "Lenin in filozofija" (1968) je potrebno brati kot pomembno fazo v razvoju Althusserjevega iskanja poti iz težav, ki si jih je nakopal pri poskusu razumevanja marksistične filozofije (dialektičnega materializma) kot Teorije praks na splošno. Osnovna predpostavka takšne Teorije naj bi po tem ključu bile teoretske prakse raznovrstnih znanosti. V spisu "O materialistični dialektiki" je Althusser za poskusni kamen tovrstne Teorije izbral marksistično teoretsko prakso (historični materializem) in marksistično politično prakso (revolucijo). Ob tem je za potrditev univerzalne veljavnosti marksistične filozofije nakazal nujnost poskusa še na drugih znanostih, zlasti naravoslovnih. Zdi se, da se največji problem skriva prvovrstno v poskusu samem, saj bi marksistična filozofija, ki v danem trenutku razpolaga z metodo znanosti zgodovine (latentno obstoječe v Kapitalu), bila prisiljena posegati v predmete tudi tistih znanosti (naravoslovje), ki so v svojih praksah s historičnim materializmom nekompatibilne. Težave tovrstnega postopka, ki jih Althusser identificira že na različnih modalnostih predmetov znanosti zgodovine in revolucionarne prakse, odpirajo pasti bližnjice, ki pa je v preprosti aplikaciji dialektike. Toda v tem primeru bi se dialektika najverjetneje ponovno reducirala na najosnovnejše zakone, ki so aplikativni na vseh pojavih, kar pa bi Althusserjevo teoretsko prizadevanje pravzaprav obrnilo k njegovemu nasprotju – zrelemu Lysenku.

Althusser je nove rešitve izčrpneje nakazal leto pred spisom "Lenin in filozofija" v ciklusu predavanj, ki so dostopna pod naslovom Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov (1967), kjer je strogo zavrnil predstavo o filozofiji kot (meta)znanosti, in jo pričel definirati kot samostojno prakso. S tem je po našem mnenju omogočil marksistični filozofiji dostop do vseh znanstvenih praks brez izjeme, vendar za ceno, da se nikakor ne vmešuje v tehniko in predmete teh praks samih. S tem marksistična filozofija izgubi status teorije, saj nima svojega predmeta. Odslej zgolj formira intervencijske teze, usmerjene v prepoznavanje bastardnih ideoloških formacij, ki so predmetu konkrente znanosti zunanje, a hkrati vseeno nujno prisotne v sleherni praksi, ob tem pa njen razvoj zavirajo. Zdi se, da s tem ubije dve muhi na en mah: izogne se aplikaciji dialektike in teoreticizmu, ki se v kompendiju Za Marxa kaže v racionalističnem izpeljanem rezu med znanostjo (resnico) in ideologijo (zablodo), čemur bo leta 1974 posvetil Samokritiko. Skoraj prelepo, da bi bilo resnično.

V spisu Lenin in filozofija Althusser podrobneje razdeluje problem marksistične filozofije kot samostojne prakse, ki znanosti ne sme več terorizirati, temveč ji mora zgolj in samo služiti. Pri tem se naveže na Leninovo delo Materializem in empiriokriticizem, filozofijo pa postavi v posebno razmerje s politiko – razrednim bojem na področju teorije. Ob tem se odpira vrsta starih-novih problemov, našteli jih bomo le nekaj: čas za marksistično filozofijo še ni napočil, pričakujemo jo kot Godota, po drugi strani pa je marksistična filozofija vselej že tu; problem dihotomije materializem – idealizem; problem razmerja med znanostjo in filozofijo ostaja: filozofija po Althusserju v izjemnih primerih lahko izpolnjuje vlogo teoretskega laboratorija v katerem se producirajo nujne kategorije, katere kasneje znanost pretvori v koncepte.

Lev Centrih

Neobvezna dodatna literatura: Louis Althusser, Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov (1967), ŠKUC-Znanstveni inštitut filozofske fakultete, Ljubljana, 1985, str. 87–104. [3. predavanje]

17.10. ob 20h bo v knjižnici Mirovnega inštituta na sporedu uvodno srečanje bralnega krožka DPU "Althusser - teorija, ideologija in antihumanizem", na katerem bom predstavil delovanje krožka, teoretsko in politično situacijo, v kateri je delal Althusser in literaturo, ki jo bomo brali na seminarju.

Za Althusserja

Čeprav je bila radikalna levica 20. stoletja vedno tesno povezana s teorijo, to razmerje nikoli ni bilo enostavno ali harmonično. V Franciji v šestdesetih ni bilo nič drugače: družbene in politične boje so spremljali nič manj intenzivni teoretski boji. Francoska vloga v alžirski vojni za neodvisnost in neizprosna disciplina in nadzor v družbi dela so na levici sprožili razočaranje in upor proti povojnemu modelu socialne države, obenem pa komunizem ni imel več veliko mobilizacijske moči in za radikalno levico v Franciji v šestdesetih ni več predstavljal edine utopije. Tako kot je alžirska vojna diskreditirala socialno državo razrednega kompromisa, je stalinizem, katerega zločini so bili do šestdesetih splošno znani tudi na Zahodu, močno načel utopični potencial komunizma. Radikalna levica je zato opustila model disciplinirane avantgardne partije in se začela navdihovati pri gverilskih gibanjih v tretjem svetu in pri kitajski kulturni revoluciji ter začela eksperimentirati z novimi oblikami političnega boja. KPF ni sledila tem spremembam v množicah in je ostala dogmatična, zategnjena in staromodna. Zato so se je mladi radikalci in intelektualci začeli izogibati.

V polju revolucionarne teorije je soočenje z zločini stalinizma sprožilo krizo marksizma. Na stalinizem so radikalni intelektualci reagirali na dva načina – ali so ostali marksisti in se vračali k mlademu, humanističnemu Marxu, ki je bil v času stalinizma in sovjetske državne filozofije dialektičnega materializma v nemilosti, ali pa so se odpovedali marksizmu in iskali nove teorije, ki bi lahko služile novim oblikam politike (boju za pravice manjšin, seksualni osvoboditvi, boju proti disciplinarni družbi dela). Nove teoretske smeri v Franciji so bile vse tako ali drugače, posredno ali neposredno, obarvane s strukturalizmom, ki je prelomil s sartrovskim humanističnim eksistencializmom. Nova radikalna levica je bila v konfliktu tudi s komunizmom – mikropolitika razpršenih, gverilskih gibanj proti razredni politiki komunističnih partij, strukturalizem proti marksizmu.

V tej pogosto protislovni in kaotični, a izjemno produktivni teoretski in politični situaciji, je bila Althusserjeva pozicija težka in nenavadna. S krizo marksizma se je spopadel ne da bi zapustil teren historičnega materializma a tudi ne da bi sprejel lahko rešitev, afirmacijo mladega Marxa. Tako je bil v polju teorije na strani strukturalistov, a je - drugače kot strukturalisti (denimo Foucault in Deleuze - zavedam se, da je oznaka strukturalista za mnoge, pa tudi zanju sama, sporna, a se naslanjam na Dolarjevo opazko da strukturalista spoznaš po tem, da zase trdi, da ni strukturalist), ki so se večinoma odpovedali konceptom ideologije, razrednega boja, dialektike idr. - svoj teoretski antihumanizem zasnoval znotraj marksističnega horizonta. S strukturalističnim branjem Marxa, ki veliko dolguje Bachelardu, Levi-Straussu in Lacanu, je poskušal ohraniti revolucionarni naboj marksistične teorije in jo obenem rešiti pred humanistično ideologijo bralcev mladega Marxa. Tako si je nakopal mogočne nasprotnike in postal zelo nepriljubljen tako med uradnimi intelektualci KPF (Garaudy, Mury) kot med večino evropskih marksistov, ki so tedaj veliko delali na Heglu in mladem Marxu (Frankfurtska šola, Praxis).

V polju politike je bil Althusser podobno osamljen. V KPF je veljal za čudaka in potencialno nevaren element, obenem pa je bil zelo kritičen tudi do izveninstitucionalne levice. Zvest Leninu je imel dogodke maja 68 za izbruh otroške bolezni, kar mu je nakopalo jezo nove radikalne levice.

Če bi v Epikurovi materialistični teoriji, ki je bila tako ljuba poznemu Althusserju, vzporedno padanje atomov nadomestili z vzporednim padanjem entuziazmov in zvestob, bi Althusserjevo življenje predstavljalo naključno in nepredvidljivo srečanje revolucionarnega entuziazma in zvestobe marksistični teoriji – v času začetka konca obeh nemogoče in nevzdržno srečanje, srečanje, ki ga je lahko pripeljalo le v samoto in norost. A Althusserjeva vrnitev k Marxu, ta, rečeno z Benjaminom, tigrov skok v preteklost, je odkrila šibko mesijansko moč komunistične teorije in politike, ki nam danes – v času, ko Althusserjevi učenci ponovno odkrivajo Hegla, demokracijo in subjekt in ko je Althusser deležen banalizacij in vulgarizacij na raznih oddelkih za kulturne študije, v tem trenutku nevarnosti – ponovno postaja vidna.

Primož Krašovec