Althusser

Delavsko-punkerska univerza vabi na devetnajsto predavanje iz tematskega ciklusa "Totalitarizem", ki bo na sporedu v četrtek, 3. aprila 2008 ob 18. uri v Klubu Gromka na Metelkovi.

Gregor Moder

Ideologija kot totalna površina

Zadrega s konceptoma »totalitarizem« in »ideologija« je v tem, da ju težko sprejmemo kot znanstveno nevtralni oznaki ustreznih socialnih, zgodovinskih ali filozofskih predmetov. Pretkana sta s sodobnimi idejnimi, političnimi in razrednimi boji, kjer sta se uveljavila predvsem kot orodje za diskreditacijo zagovornikov sprememb. Vsako delovanje, ki na kakršen koli način ogroža nevtralni status quo, pa čeprav le v najmanjši meri, je lahko označeno kot totalitarna težnja ali kot posledica ideološke indoktriniranosti.

Za začetek resnega premisleka o konceptih je torej nujno zavrniti njuno vulgarno rabo in se vrniti v teoretski okvir. Hitro se pokaže, da je ravno nevtralni status quo tisto področje, kjer ideologija sploh lahko deluje totalitarno, še več, da je ravno nevtralno, spontano, samodejno, normalno bivanje tisto, kar določa eksistenco ideologije kot take. Filozofsko jedro predavanja se zato posveča nekaterim odločilnim tezam althusserjevske teorije ideologije: tezi o materialni eksistenci ideologije, tezi o subtilnem delovanju ideologije in tezi o ideološki interpelaciji. Domneva je, da se je mogoče izogniti nedoslednostim Althusserjevih tez in jim dati plodno sodobno interpretacijo, če jih beremo s tesno navezavo na Spinozovo filozofijo. Ključ do Althusserjeve teorije ideologije je ontologija totalnih, nehierarhičnih površin, ki imajo posebno značilnost, prelomljenost, po kateri so sicer določene, vendar tako, da ostanejo slepe zanjo. Prav v notranji prelomljenosti ideološke površine se zato skrivajo tako izvori njene moči kakor tudi možnosti njenega razbitja.

Gregor Moder je mladi raziskovalec na področju filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ukvarja se z vprašanji komičnega in tragičnega, s teorijo ideologije in s Heideggrovo filozofijo, njegovi prispevki so objavljeni v revijah kot so Problemi, Nova revija, Filozofski vestnik. Kot igralec, scenarist ali avtor med drugim sodeluje pri projektih umetniškega kolektiva Narobov (Ježkova nagrada 2007 za radijsko nadaljevanko Velika sestra).

Na zadnjem srečanju krožka, 27.2., bomo končali z branjem Branja Kapitala. Mentor bo tudi tokrat Marko Kržan.

Reading Capital 4

Naše branje Predmeta Kapitala se bliža koncu. Vse osrednje teme, ki jih bomo tokrat poskušali pripeljati do (preliminarnega) zaključka, smo že zastavili. Operirali bomo s koncepti marksistične teorije znanosti in zgodovine znanosti, kot so znanstveni predmet, problematika in epistemološki rez. Do konca bomo poskušali razviti Althusserjevo analizo problematike in predmeta klasične politekonomije. V prejšnjem delu spisa proizvedeni shemi planarno polje homogenih, neposredno primerljivih (torej merljivih) ekonomskih pojavov – antropološka podlaga bomo, sledeč Althusserju, poskušali dati konkretnejšo obliko. V ta namen bomo proučili strukturo klasičnih ekonomskih področij (distribucije, produkcije, konsumpcije) in njihovih medsebojnih razmerij.

Od tod se bomo lahko vrnili k analizi Marxovega reza in shematičnim ugotovitvam prejšnjih srečanj poskušali dodati vsaj nekaj teoretskega »mesa«. Pogledali bomo, kako se Marx s popolno rekonstrukcijo zgoraj omenjenih področij in njihovih razmerij reši antropološke podlage in vpelje nov tip analize, ter si vsaj v najbolj grobih obrisih zastavili vprašanje razmerja med klasično in marksistično ekonomsko ter zgodovinsko (sociološko) analizo.

Marko Kržan

Obvezna literatura:
Louis Althusser, Étienne Balibar, Reading Capital, Verso, London-New York, 2006, str. 165-198. Dostopno tudi na internetu.

Po izredno spodbudnem uvodu Gregorja Modra prejšnji teden bomo 13.2. nadaljevali iskanje rešitve skrivnosti objekta Kapitala. Tokrat bom mentor Primož Krašovec. Branje Branja Kapitala bo potem v zadnjih dveh srečanjih dokončal Marko Kržan, ki je vodil že branje znamenite opombe.

Valentinovo teoretskih odklonov

Po uvodnem razdelku poglavja The object of Capital, kjer definira simptomsko branje in navede razloge, zakaj ga je potrebno uporabiti pri branju Kapitala, Althusser preide v polemiko s historiografskim pogledom na čas. Ta vidi potek zgodovinskega časa kot empirično očitnost, kot sosledje s prostim očesom zaznavnih dejstev. Althusser skozi kritiko zgodovinarjev, ki svojo metodologijo predstavljajo kot teorijo zgodovine, predlaga strogo ločevanje med empiričnim, realnim objektom in teoretskim objektom, objektom spoznanja, ki nastane (je skonstruiran) šele v teoretski praksi. Tako imamo po Althusserju dve zgodovini: empirično zgodovino in teorijo zgodovine. Althusser s pomočjo te ločitve zavrne tiste, ki trdijo, da je Marxov Kapital le aplikacija predobstoječe (teoretske) metode dialektike na empirično zgodovino, saj mešanje obeh ravni pelje v empiricistično zmoto.

Skrivnostni objekt Kapitala ima torej teoretsko, ne empirično eksistenco. Je del marksistične teorije zgodovine, katere del oziroma posebno področje je tudi marksistična teorija politične ekonomije.

Po tem delnem razkritju – kjer dobimo le namig, kje iskati objekt Kapitala, ne izvemo pa še nič o njegovi substanci & atributih – Althusser preide na kritiko historicizma. Historicizem je marksistična verzija naivnega zgodovinarskega empiricizma, saj prav tako meša empirično zgodovino in teorijo zgodovine. Po Althusserju ima historicizem – kot obrat oziroma neposredno nasprotje mehanicistične deviacije Druge internacionale – sicer pozitivne politične učinke, a obenem, zaradi naivnosti svojega obrata (ki še zmeraj ostaja znotraj iste ideološke problematike kot svoje nasprotje), ovira razvoj marksistične teorije zgodovine.

Na tem mestu lahko pri Althusserjevih kritikah teoretskih odklonov opazimo vzorec (kritika humanizma kot naivnega obrata Heglove dialektike, kritika historicizma kot naivnega obrata mehanicizma) – kot da bi bile vse Althusserjeve kritike le zvesta aplikacija Bachelardove maksime »vse zmote prihajajo v parih« na marksistično teorijo.

Priložnosti primerno želim vsem parom teoretskih odklonov srečno Valentinovo.

Primož Krašovec

Obvezna literatura:
Louis Althusser, Étienne Balibar, Reading Capital, Verso, London-New York, 2006, str. 105-135. Dostopno tudi na internetu.

6.2. bomo začeli brati poglavje iz Reading Capital "The object of Capital". Mentor bo Gregor Moder.

Simptomsko branje

Poleg koncepta teoretske prakse, teze o materialni eksistenci ideologije, teze o ideološki interpelaciji in strogega razločevanja med spoznavnim in realnim objektom je eden od osrednjih konceptov, ki nam jih je dal Althusser, tudi koncept simptomskega branja.

Po eni strani je simptomsko branje povezano s tezo o epistemološkem prelomu pri Marxu. Težava naj bi bila v tem, da Marx ni eksplicitno razločil objekta svojega raziskovanja od objekta klasične politične ekonomije, in da se je celo izrecno opredelil za kontinuiteto s klasiki. V prvem pogledu je zato simptomsko branje stava na Marxovo prelomnost, na tiste dele njegovega diskurza, kjer je mogoče zaznati »teoretske lapsuse«, »formulacije, ki obvisijo v zraku«, skratka, stava na vrzeli v kontinuiteti, s katerimi se oblikuje drugačen diskurz.

Po drugi strani pa je že Marxovo branje besedila klasične politične ekonomije zgled simptomskega branja. Pri vprašanju o »vrednosti dela« je Althusser pokazal, da Marxov prispevek ni bil v tem, da je že izoblikovani teoretski problematiki prištel koncept, ki ga je klasična politična ekonomija spregledala zaradi nepozornosti. Marx naj bi pravzaprav le izrazil koncept, ki ga je nevede sproducirala že klasična ekonomija sama, in ga po nujnosti ni mogla videti, saj je bila njena teoretska površina organiziran način, kako se mu izogniti.

V drugem pogledu torej simptomsko branje ni le formalni postopek, s pomočjo katerega lahko razločimo Marxa znanstvenika od Marxa humanista, ampak je obenem že tudi vsebinsko delo znanosti.

Gregor Moder

Obvezna literatura:
Louis Althusser, Étienne Balibar, Reading Capital, NLB, 1970, str. 73–105, dostopno na internetu.
[ali: Louis Althusser, Etienne Balibar, Kako čitati Kapital, Centar za kulturnu djelatnost Saveza socijalističke omladine Zagreb, 1975, str. 77–111.
Louis Althusser, Étienne Balibar, Reading Capital, Verso, London-New York, 2006, str. 73–105.]

Dodatno branje:
Louis Althusser, »Od Kapitala do Marxove filozofije«, Problemi, št. 6–7, l. 2007, Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo, str. 7–81.

16.1. bomo brali "O Marxu in Freudu" (Izbrani spisi, str. 131-156). Mentor bo Aljoša Kravanja.

O Marxu in Freudu

Ni nam potrebno predelati temeljne tekste marksizma in psihoanalize, da bi odkrili njuno sorodnost. Zaznamo jo lahko že na ravni njune recepcije: samo teoriji Marxa in Freuda sta uspeli spodbuditi tako revizionizem kot dogmatizem, zanikanje in fanatično privrženost, akademsko represijo in teoretski entuziazem. Nič čudnega, da so v figurah Freuda in Marxa (včasih se je tej dvojici pridružil še tretji veliki uničevalec, Nietzsche) avtorji francoskega strukturalizma videli velike vzornike nasprotovanja ustaljenih miselnih praks nasploh in »teoretskega antihumanizma« posebej. Ob branju Althusserjevega spisa O Marxu in Freudu bomo poskušali razvozlati konjunkcijo »konfliktne znanosti«, v katero naš avtor postavi teoriji psihoanalize in marksizma. Pri tem bomo pozorni na sledeče vprašanje: ali lahko obstaja »čista konjunkcija« Freuda in Marxa, ki ne bi niti iz Marxa napravila prvega misleca simptoma niti iz Freuda velikega teoretika ideologije? Ali je možno razumeti Marxa in Freuda, ne da bi s tem privilegirali enega izmed njiju, temveč ju soočili na nevtralnem ozemlju?

Aljoša Kravanja

Dodatna literatura:
Louis Althusser, Writings on Psychoanalysis, Columbia University Press, New York, 1996
Michel Foucault, »Nietzsche, Freud, Marx«, v: isti, Dits et ecrits I, Gallimard, Paris 2001

Bralni krožek Althusser, 09. 01. 2008 ob 20.00

Marko Kržan (mentor)

Branje Opombe k IAD nam bo služilo kot iztočnica za razpravo o nekaterih ključnih mestih njegove teorije ideologije, ki smo se jih dotaknili na prejšnjem srečanju.
Spis je mogoče brati v dveh razsežnostih. Kolikor gre za polemično besedilo, usmerjeno proti kritikam, ki so sledile objavi osnovnega besedila o IAD, je indikator politične razprave znotraj tedanjega zahodnega marksizma. To plat, ki jo je vsekakor vredno in potrebno analizirati, bomo morali tokrat pustiti ob strani.
Osredotočili se bomo na drug moment, tj. na teoretski prispevek Opombe k osnovnemu spisu. K problemom, ki jih je izpostavila dosedanja razprava v krožku – vprašanju razmerja med ideologijo na sploh in posebnimi ideologijami, med ideologijo in spontano ideologijo (katere prototip pojasnjuje Marx s konceptom blagovnega fetišizma), ideologijo in znanostjo ter vprašanju razrednosti ideologij(e) itn. –, se bomo vrnili tako, da bomo Althusserjeve konstatacije o njih preverili z gledišča njegovih praktičnih analiz ideoloških pojavov. Naše izhodišče bo Althusserjeva analiza vladajoče ideologije meščanstva, političnega ideološkega aparata države in specifike proletarske ideologije, ki jo je podal prav v razpravi, ki jo bomo obravnavali.

Obvezna literatura:
Louis ALTHUSSER, 2000: Opomba k ideološkim aparatom države (IAD). V.: Izbrani spisi, Založba/*cf, Ljubljana. Str. 111–130.
[Pod naslovom »Zapis o ideoloških aparatih države (IAD)« je spis na voljo tudi v zborniku Ideologija in estetski učinek, ur. Zoja Skušek Močnik, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1980. Str. 85–99. Ta verzija je nastala na podlagi nemškega prevoda. Po mnenju urednice razlike niso bistvene.]

Priporočena dodatna literatura:
Slavoj ŽIŽEK, 1994: Introduction. V.: Mapping Ideology, Verso, London, New York. Str. 1–34. (Posebej njegova analiza kategorije ideologije in konceptualnih aparatov ter problemskih polj, ki so se razvila na podlagi njenih posameznih formulacij.)

Prihodnji dve srečanji bosta posvečeni branju "Ideologije in ideoloških aparatov države". Mentor bo Žiga Cerkvenik.

Ideologija in ideološki aparati države

Tekst »Ideologija in ideološki aparati države« ima nedvomno status najbolj popularnega in splošno znanega Althusserjevega dela. To ima svoje prednosti, nedvomno pa prinaša s seboj tudi številne ne tako zelo ugodne posledice. Koncepti, ki jih je v njem Althusser razvil oziroma razdelal, kot so na primer koncepti ideologije, reprodukcije, ideoloških aparatov države, itd., so po eni strani postali pogosto in v številnih različnih disciplinah uporabljano teoretsko orodje, kar je samo po sebi za historično-materialistično analizo vsekakor nekaj pozitivnega. Vendar pa je po drugi strani ta popularizacija konceptov prinesla tudi njihovo neizbežno vulgarizacijo in izpraznitev. Ko namreč marksistično analizo ideologije iztrgamo iz njenega izvornega konteksta, s tem izgubimo tisto ključno razsežnost, za katero pravzaprav dejansko gre - razsežnost razrednega boja.
Na srečanju bomo poskušali identificirati ta izgubljeni moment Althusserjeve teorije ideologije.

Žiga Cerkvenik

Obvezna literatura:

Louis Althusser, »Ideologija in ideološki aparati države. Opombe za raziskavo«, v: Louis Althusser, Izbrani spisi, Založba / *cf, Ljubljana, 2000, str. 53–110.
[12.12.: do razdelka “V zvezi z ideologijo”, str. 53–83.; 19.12.: str. 83–110.]

Dodatna literatura:

Terry Eagleton, »Ideology and its Vicissitudes in Western Marxism«, v: Slavoj Žižek (ur.), Mapping Ideology, Verso, London-New York, 1997, str. 179–226.

Usoda teorije z velikim T.

V branju je zadnje poglavje teksta O materialistični dialektiki z naslovom Struktura z dominanto: prostislovje in naddoločenost. Tekst je dosegljiv tudi na internetu. V slovenščino je prevedenih nekaj odlomkov, in sicer v knjigi: Ideologija in estetski učinek, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980, str. 312 – 317.

Althusserjev koncept naddoločenosti temelji na dveh predpostavkah:

Strukturo vnaprej dane kompleksne celote, ki jo ekonomizem dojema kot strukturo s fiksno dominanto, Althusser, nasprotno, pojmuje kot topološko strukturo, v kateri lahko mesto glavnega protislovja zasede katerokoli drugo, prej sekundarno protislovje:
“čeprav struktura z dominanto ostaja konstantna, se znotraj nje spreminjajo dispozicije vlog: glavno protislovje postane sekundarno, sekundarno protislovje pa glavno.”
V čisti obliki gre pri Althusserju torej za konstrukcijo takšne strukture, v kateri nobeden izmed elementov ne bo zavzemal fiksnega mesta, fiksne vloge, kar preprosto pomeni, da niti ekonomsko niti ideološko ali katero koli drugo protislovje ni vnaprej določeno kot glavno protislovje. Ni vnaprej določenega glavnega in s tem seveda tudi ne sekundarnega protislovja. Toda to je le prva značilna poteza koncepta naddoločenosti.

Druga ključna poteza se nahaja v tem, “da se v vsakem protislovju reflektirajo njegovi eksistenčni pogoji, to se pravi, njegov položaj v strukturi kompleksne celote z dominanto.” Šele v tem se koncept naddoločenosti specifično razlikuje od vseh drugih teorij vzročnosti. “Drugotna protislovja so bistvena za eksistenco glavnega protislovja, so realni pogoj za njeno eksistenco.” Povedano drugače, ne le, da glavno protislovje določa ostala, temveč po določenem obratu kavzalnosti tudi drugotna protislovja naddoločajo glavno protislovje.

V zaključnem odstavku teksta Althusser povzame svoje početje z naslednjim stavkom: v tem spisu sem se namenil zgolj podati teoretski izraz specifične razlike marksistične dialektike, ki je na delu v teoretski in politični praksi marksizma.
Vsem, ki smo doslej pozorno prebrali tekst, ta opredelitev namena pove, da se je Althusser namenil zavzeti tisto stališče refleksije, ki ga sam v predhodnih poglavjih opisuje kot stališče teorije z velikim T. Zavzema torej stališče retrospektivne analize neke teoretske ali politične prakse, ki bo določene probleme in njihove rešitve, ki so v teh praksah sicer že navzoče (vendar zgolj v praktičnem stanju), teoretsko izrazila. Omenjene prakse že nakazujejo rešitev problemov. Toda problem (neke vrste problem drugega reda) je v tem, da jih zgolj nakazujejo oziroma, da jih nakazujejo zgolj nezavedno, medtem ko same še niso teoretsko konceptualizirane.

Althusser nadalje pravi, da je objekt zastavljenega problema (problema drugega reda) prav problem narave Marxovega obrata Heglove dialektike. Zdaj se je treba naposled vprašati, kakšno specifično mesto zavzema to vprašanje prekinitve, reza s Heglove filozofijo znotraj Althusserjeve in ne znotraj Marxove teorije.
Da bi odgovorili na to vprašanje se je treba še enkrat vrniti na Althusserjevo kritiko Hegla in pokazati na tisti specifično Heglovo operacijo, ki jo Althusser spregleda in ki je, če smemo tako reči, izrazito althusserjanska. Po drugi strani pa bi veljalo množico primerov Marxove nezavedne uporabe operacije naddoločenosti razširiti še na druge Marxove tekste. Pogledati bi torej veljalo, ali je Uvod v kritiko politične ekonomije resnično tisto priviligirano mesto, na katerem Marx nakaže materialistično dialektiko naddoločenosti.

Sekundarno branje:
Celoten Uvod k Očrtom kritike politične ekonomije. Karl Marx: Uvod k Očrtom kritike politične ekonomije, v Kritika politične ekonomije 1857/58; METI I/8 (Ljubljana: Delavska enotnost, 1985)

Althusser, Marx, Hegel

Po preverjeni formuli bomo začeli s kratkim povzetkom prejšnje seanse, v katerem bomo izpostavili pogoje možnosti izdelave teorije z velikim T. Nadaljevali bomo z kratko eksplikacijo in analizo Marxove metode kritike politične ekonomije (iz Uvoda k Očrtom kritike politične ekonomije), na katerega Althusser skozi vso drugo tretjino teksta referira ter ga celo označi za Marxov edini poskus konstrukcije Teorije, tj. dialektične refleksije lastne teoretske prakse.

Althusserjevo branje Marxove Metode kritike politične ekonomije izpostavlja nekaj ključnih točk, ki bi jih veljalo natančneje preučiti:

# Razlika med miselno konkretnostjo in konkretno dejanskostjo.
# Pojmovanje teoretske prakse kot specifičnega razmerja med občostjo I, občostjo II in občostjo III.
# Heglova dvojna zmota:
1) Zamenjava procesa pojmljenja (ki rezultira v miselni konkretnosti) s procesom nastanka realnega.
2) Abstraktno občost napačno pojmuje kot bistvo in pogon teoretske prakse.
# Razdelava in pomen pojma: “Že dana konkretna, živa celota”.

Čeprav se Althusserjev tekst ne nanaša neposredno na Heglovo Fenomenologijo duha (jo pa v 1/3 teksta vsaj omenja), bomo vseeno preverili tamkajšnje pojmovanje izkustva zavesti (“pot naravne zavesti, ki sili k resničnemu vedenju”), oziroma, rečeno z Althusserjem, teoretske prakse “naravne zavesti”. Pri prikazovanju napredka vednosti skozi izkustvo naravne zavesti bomo izpostavili predvsem t. i. paradoks merila.

Če bo čas dovolil, bomo v drugem delu opravili še manjši miselni eksperiment. Althusserjevo definicijo teoretske prakse bomo podvrgli zakonom produkcije nasploh in kapitalistične produkcije posebej, kakor jih je ekspliciral Marx.

Sekundarno branje:

G. W. F. Hegel: Fenomenologija duha – Uvod (Ljubljana: Analecta, DTP, 1998)
In sicer od strani 53 (In ker ima ta predočitev za predmet le prikazujoče se vedenje ....) do konca (str. 59).

Karl Marx: Uvod k Očrtom kritike politične ekonomije, v Kritika politične ekonomije 1857/58; METI I/8 (Ljubljana: Delavska enotnost, 1985)
3) Metoda politične ekonomije
Od strani 32 do konca (str. 40).

Na prihodnjih treh srečanjih bomo brali "On the materialist dialectic" (For Marx, Verso, 2005, str. 161-219 ali tu).
Mentor teh srečanj bo Ciril Oberstar.

O materialistični dialektiki

Za naslednje srečanje predlagam sprva neke vrste umestitev Althusserjeve razprave z naslovom O materialistični dialektiki v Marxov opus. To, na kratko, pomeni, da se vsaj površno ozremo po Marxovem odnosu do Hegla. Marxova pojmovanje Heglove filozofije je nemogoče zvesti na enoznačen odnos, saj je mogoče najti sočasno nastale tekste, ki pričajo o njegovi trajni ambivalentnosti do Heglove filozofije. Kakršna koli razprava o Marxovem obratu Heglove filozofije glede tega seveda ne more ostati indiferentna.
Po tem kratkem uvodu se bomo, kakor se za bralni krožek spodobi, držali teksta in analizirali predsvem tri točke, ki se zdijo ključne:
# Althusserjevo razdelavo procesa teoretske prakse, ki pade pod občo definicijo prakse, a se od drugih praks vendarle bistveno razlikuje.
# Odnos teorije do prakse in še posebej Teorije do teoretske prakse. Pri tem koraku bi se bilo treba vprašati, kako razumeti maksimo Althusserjevega projekta, izraženo v stavku: „So we are merely concerned with filling in a ‘gap’ between theory and practice“.
# Kvalitativno diskontinuiteto, ki je po eni strani vpeta v – nikakor ne neproblematičen – odnos teorije do ideologije, ter po drugi prav tako tudi v slovito Leninovo iztrganje, za uro ali dve, revolucionarnemu vrenju, da bi v miru razmislil o boju in situaciji, v katera je neposredno vpleten.
Te in še nekatere obrobne opombe k tekstu, bi nas morale, upam, opremiti vsaj z minimalnim aparatom za branje naslednjih poglavij.

Ciril Oberstar

Na drugem srečanju bomo brali "Marxism and humanism" (v For Marx, Verso, 2005, str. 219-247 ali tu). Neobvezna dodatna literatura je nekaj odlomkov iz Marxovega "Židovskega vprašanja" in "Rokopisov" (MEID I, str. 161-180, 329-345, Cankarjeva založba, 1975). Mentor bo Žiga Cerkvenik.

Marksizem in humanizem

Socialistična misel se je v zgodnjih 60-ih letih prejšnjega stoletja liberalni ideologiji Zahoda poskušala zoperstaviti na njenem lastnem terenu: na terenu posameznika, njegove narave in njegovih prirojenih pravic. Politični boj je postal ideološki boj, boj za prevlado vrednostnih stališč. Takšen spopad se seveda ne more zlahka končati s prevlado tega ali onega tekmeca, zato pa, kot opaža Althuser, spotoma proizvede kar nekaj poražencev. Eden izmed njih je bila vsekakor marksistična teoretična - in torej tudi praktična, kajti razlika je zgolj navidezna – misel, ki jo je po Althusserjevem mnenju zadela regresija iz poznega, konceptualnega, na zgodnjega, ideološkega Marxa. Spis »Marksizem in humanizem« v njegovem opusu tako stoji na prav posebnem mestu. Temo, ki se pojavlja kot osrednji motiv esejev, zbranih v delu Za Marxa, namreč vprašanje faz oziroma epistemoloških prelomov znotraj Marxove teoretične misli, namreč postavi v povsem konkreten politični kontekst. Iz tega »srečanja« se dviguje temeljno vprašanje: v kolikšni meri – če sploh – lahko marksistična misel temelji na pojmu človeka?

Žiga Cerkvenik

17.10. ob 20h bo v knjižnici Mirovnega inštituta na sporedu uvodno srečanje bralnega krožka DPU "Althusser - teorija, ideologija in antihumanizem", na katerem bom predstavil delovanje krožka, teoretsko in politično situacijo, v kateri je delal Althusser in literaturo, ki jo bomo brali na seminarju.

Za Althusserja

Čeprav je bila radikalna levica 20. stoletja vedno tesno povezana s teorijo, to razmerje nikoli ni bilo enostavno ali harmonično. V Franciji v šestdesetih ni bilo nič drugače: družbene in politične boje so spremljali nič manj intenzivni teoretski boji. Francoska vloga v alžirski vojni za neodvisnost in neizprosna disciplina in nadzor v družbi dela so na levici sprožili razočaranje in upor proti povojnemu modelu socialne države, obenem pa komunizem ni imel več veliko mobilizacijske moči in za radikalno levico v Franciji v šestdesetih ni več predstavljal edine utopije. Tako kot je alžirska vojna diskreditirala socialno državo razrednega kompromisa, je stalinizem, katerega zločini so bili do šestdesetih splošno znani tudi na Zahodu, močno načel utopični potencial komunizma. Radikalna levica je zato opustila model disciplinirane avantgardne partije in se začela navdihovati pri gverilskih gibanjih v tretjem svetu in pri kitajski kulturni revoluciji ter začela eksperimentirati z novimi oblikami političnega boja. KPF ni sledila tem spremembam v množicah in je ostala dogmatična, zategnjena in staromodna. Zato so se je mladi radikalci in intelektualci začeli izogibati.

V polju revolucionarne teorije je soočenje z zločini stalinizma sprožilo krizo marksizma. Na stalinizem so radikalni intelektualci reagirali na dva načina – ali so ostali marksisti in se vračali k mlademu, humanističnemu Marxu, ki je bil v času stalinizma in sovjetske državne filozofije dialektičnega materializma v nemilosti, ali pa so se odpovedali marksizmu in iskali nove teorije, ki bi lahko služile novim oblikam politike (boju za pravice manjšin, seksualni osvoboditvi, boju proti disciplinarni družbi dela). Nove teoretske smeri v Franciji so bile vse tako ali drugače, posredno ali neposredno, obarvane s strukturalizmom, ki je prelomil s sartrovskim humanističnim eksistencializmom. Nova radikalna levica je bila v konfliktu tudi s komunizmom – mikropolitika razpršenih, gverilskih gibanj proti razredni politiki komunističnih partij, strukturalizem proti marksizmu.

V tej pogosto protislovni in kaotični, a izjemno produktivni teoretski in politični situaciji, je bila Althusserjeva pozicija težka in nenavadna. S krizo marksizma se je spopadel ne da bi zapustil teren historičnega materializma a tudi ne da bi sprejel lahko rešitev, afirmacijo mladega Marxa. Tako je bil v polju teorije na strani strukturalistov, a je - drugače kot strukturalisti (denimo Foucault in Deleuze - zavedam se, da je oznaka strukturalista za mnoge, pa tudi zanju sama, sporna, a se naslanjam na Dolarjevo opazko da strukturalista spoznaš po tem, da zase trdi, da ni strukturalist), ki so se večinoma odpovedali konceptom ideologije, razrednega boja, dialektike idr. - svoj teoretski antihumanizem zasnoval znotraj marksističnega horizonta. S strukturalističnim branjem Marxa, ki veliko dolguje Bachelardu, Levi-Straussu in Lacanu, je poskušal ohraniti revolucionarni naboj marksistične teorije in jo obenem rešiti pred humanistično ideologijo bralcev mladega Marxa. Tako si je nakopal mogočne nasprotnike in postal zelo nepriljubljen tako med uradnimi intelektualci KPF (Garaudy, Mury) kot med večino evropskih marksistov, ki so tedaj veliko delali na Heglu in mladem Marxu (Frankfurtska šola, Praxis).

V polju politike je bil Althusser podobno osamljen. V KPF je veljal za čudaka in potencialno nevaren element, obenem pa je bil zelo kritičen tudi do izveninstitucionalne levice. Zvest Leninu je imel dogodke maja 68 za izbruh otroške bolezni, kar mu je nakopalo jezo nove radikalne levice.

Če bi v Epikurovi materialistični teoriji, ki je bila tako ljuba poznemu Althusserju, vzporedno padanje atomov nadomestili z vzporednim padanjem entuziazmov in zvestob, bi Althusserjevo življenje predstavljalo naključno in nepredvidljivo srečanje revolucionarnega entuziazma in zvestobe marksistični teoriji – v času začetka konca obeh nemogoče in nevzdržno srečanje, srečanje, ki ga je lahko pripeljalo le v samoto in norost. A Althusserjeva vrnitev k Marxu, ta, rečeno z Benjaminom, tigrov skok v preteklost, je odkrila šibko mesijansko moč komunistične teorije in politike, ki nam danes – v času, ko Althusserjevi učenci ponovno odkrivajo Hegla, demokracijo in subjekt in ko je Althusser deležen banalizacij in vulgarizacij na raznih oddelkih za kulturne študije, v tem trenutku nevarnosti – ponovno postaja vidna.

Primož Krašovec