komedija

V ponedeljek, 4. februarja ob 19. uri nadaljujemo s krožkanjem. Pod
mentorstvom Ane Jovanović si bomo ogledali komedijo Balkanski špijun
(1984) r:D. Kovačević in B. Nikolić.

Balkanski špijun in njegov komični duh

»Komedija ima torej predvsem to plat, da se dejansko samozavedanje predočuje kot usoda bogov. (…) Tu je torej tista poprej brezzavestna usoda, ki sestoji v praznem pokoju in pozabi in je ločena od samozavedanja, z njim združena. Posamezno sebstvo je negativna sila, prek katere in v kateri izginejo bogovi in pa njihovi momenti, bivajoča narava in misli njenih določil; obenem pa ni praznost izginjanja, temveč se ohranja v tej ničnosti sami, je pri sebi in edina dejanskost.« (Hegel, Fenomenologija duha, str. 377 – 379)

»Sve je suprotno od onoga što izgleda da jeste« - spekulativne besede, s katerimi Ilija Čvorović v začetku filma strne svoj temeljni metafizični nauk in ga nato skozi vse zgode in nezgode ne preneha dokazovati. Ker nas je prepričal in se sami smatramo za njegove učence, ga bomo pri razlagi filma skušali dosledno zastopat in pokazat, da je nauk Balkanskega špijuna prav nasproten od tistega, ki ga vsiljujejo navidez nevtralne interpretacije. Dikcija, proti kateri se bomo postavili, zveni takole: »Delo Dušana Kovačevića govori o razmerju posameznika in oblasti, individualni in totalitarni zavesti ter posledicah sistema, ki zahteva absolutno poslušnost in ki se prvenstveno odražajo v izgubi razuma in razpadanju družine. Spričo takšnih protislovij je tak sistem ideja, ki uničuje samo sebe in svoj edini obstoj vidi v iskanju »nevidnih sovražnikov«. Glavni junak Ilija Čvorović je žrtev tega političnega mehanizma in tiranije – oseba, ki je, ne kriva ne dolžna, že enkrat odsedela v zaporu -, ki zdaj prevzame vlogo preganjalca in instrumenta tega sistema ter preganja povsem nedolžno osebo, da bi tako dokazal svojo poslušnost oblasti. Tako se Ilija pokaže kot tragikomična figura, ki zaključuje celoten peklenski krog norosti sistema, ki proizvaja paranojo, strah, sovraštvo in izgubo razuma.« (http://hr.wikipedia.org/wiki/Balkanski_%C5%A1pijun)

Balkanski špijun je, resnici na ljubo, predvsem komedija in s tem hočemo reči, da je v njem na delu neko specifično gibanje duha – tisto, ki ga Hegel opiše v svoji Fenomenologiji duha -, ki vnaprej spodbija vsakršno patetično moraliziranje, kakor je, denimo, zgoraj citirano. Zato se bomo, še pred samo razlago filma, vrnili k vprašanju, kaj komedija sploh je – vprašanju, ki je temeljno vodilo našega krožka - in se pri odgovoru oprli na Hegla. Prav vpeljava komične perspektive nam bo nato omogočila, da iz filma izčrpamo ravno nasprotne zaključke od utečenih interpretacij: »totalitarna« mašina jugoslovanskega režima je očitno proizvedla in dopustila precej več svobode duha kot se zanjo predpostavlja, nemara celo več kot je premoremo danes.
Za primerjavo si bomo ogledali nekaj scen iz nedavno režiranega ameriškega filma Državljanska dolžnost (Civic duty, 2006), filma, ki pred nas postavlja tako rekoč isto zgodbo, toda iz bistveno drugačne perspektive. Če poenostavimo, bi lahko dejali, da Državljanska dolžnost uteleša tragični moment duha, kjer je posameznik spričo svoje usodonosne zablode žrtvovan (tj., hospitaliziran), državljanska dolžnost pa je na ta način rešena – v svoji abstraktnosti ostane kot Usoda povsem nedotaknjena. No, če pa državljansko dolžnost povprašamo po njenem kdostvu in jo primoramo k odgovoru, slednja ne bo imela druge izbire, kakor da se preobrazi in utelesi v Balkanskega špijuna.

Ana Jovanović