Intervencije

LL, mojemu engelsu

»In my solitude, you haunt me« (Billie Holiday, Solitude)
»Svetoval mi je [zdravnik] ... naj več zahajam v družbo (po tem nasvetu se bom tukaj težko ravnal, ker pač nimam nikogar, čigar družba bi posebej zanimala mene ali moja njega ... in naj se vendar poročim (proti temu pa imam kajpak tudi vse mogoče pomisleke).« (Matija Čop, pismo Francu Leopoldu Saviu, 7. julij 1828)

Marksistična predelava šovinističnega reka »behind every great man, there is a great Engels« zveni duhovito in lahko sproži učinek prepoznanja (znameniti Althusserjev primer uspešne ideološke interpelacije – »Tako je!«), a ni resnična. Večina velikih duhov, moških in ženskih – če ima to razlikovanje, ko govorimo o duhovih, sploh kakršenkoli smisel - je samih. Althusser je v istoimenskem spisu pisal o Machiavellijevi samoti, ko je ta mislil nove oblike politike v prostoru in času, ko so bile te sicer nujne, a še ne misljive. V filmu The Hours je izjemno prikazana samota Virginie Woolf. Ta je ves čas obkrožena s skrbnimi, ljubečimi ljudmi, a vseeno ves čas boleče sama. Njene besede, njena razmišljanja padajo mimo naslovnikov in še tako trdna in intenzivna družbena vez, kot je njena ljubezen z Leonardom, ne more premostiti njene samote. Leonardo jo ljubi, želi ji na vsak način ustreči in se ji približati, a je ne razume, ne more ji slediti, ne more stopati ob njej. Rastko Močnik v Juliji Primic v slovenski književni vedi piše o Ziherlovi samoti ob zori slovenske literarne teorije, ko Ziherl stopa po robu epistemološkega preloma, a omahne in ga ne prestopi ravno zaradi odsotnosti sogovornika, engelsa.

Tu ne gre za samoto kot psiho-socialno stanje, temveč za – čeprav se sliši patetično, to mislimo dobesedno – stanje duha, duha, ki v trenutku velikega odkritja preprosto nima sogovornika, saj mu nihče ne more slediti na, althusserjansko rečeno, novi kontinent, ki ga ni samo odkril, temveč obenem z odkritjem tudi ustvaril. Za razliko od pustolovca, ki odkrije nov otok, teoretika ne spremljajo in mu ne sledijo tovariši – saj je njegovo odkritje preprosto preveč radikalno za mentalno stanje dobe. Brecht v Galilejevem življenju tako opisuje Galilejevo odkrivanje, ki mu, dokler je še na ravni odkritja očesu s pomočjo teleskopa vidnih nebesnih teles, lahko sledijo tudi dovolj svobodomiselni tovariši (Andrea je ves čas na tem, da bi postal Galilejev engels, a do tega srečanja ne pride in na koncu razpečuje Galilejeve tekste le z nedoločeno slutnjo, da je v njih nekaj velikega, ne da bi zares razumel kaj to je), a kasneje, po uklonitvi Cerkvi, ostane sam in napiše Discorse v samoti, brez sogovornika.

Morda najboljši opis duhovne samote poda Mr. Kanister ko, v zgodbi Nimetu, piše o Karlu Mayu. Ta se je znašel v zaporu in je, da bi popravil krivico in bedo realnega sveta, na novo, v samoti svoje celice, napisal svet in samega sebe. Mr. Kanister to samotno potovanje v svet, ki še ne obstaja, a bi moral, poimenuje z Deleuzovim konceptom postajanja. Postajanje kot negibno duhovno potovanje, ki razstreli svet na kose in ga na novo sestavi tako da je, kot gre kamboška turistična formula, same same but different.

A Marx, za razliko od Maya, ni bil sam. Imel je duhovnega sopotnika, tako kot vrtnar v Uzgajanju snova Dade Dade. V tej zgodbi junak v ograjenem rastlinjaku, skritem pred očmi sveta, vzgaja svoj vrt in ga napolni z najčudovitejšimi in najbolj čudnimi rastlinami celega sveta. A tega vrta ne more videti nihče razen njega – obiskovalci, ki jih povabi na ogled dokončanega vrta vidijo le prazna cvetlična korita – in njegovega prijatelja, ki na koncu zapre oči in vidi vrt prav tak, kot ga je opisal njegov ustvarjalec. Morda je to najnatačnejša definicija prijatelja – prijatelj je tisti, ki lahko vidi to, kar vidiš sam med postajanjem.

To potrjuje tudi pismo, ki ga je Engels 2. maja 1871, v času Pariške komune, pisal prijateljici Mileni O. (njuna korespondenca ni bila nikoli javno objavljena, a je dostopna v zasebni zbirki, naslovljeni Engels i ja: Rođaci u zloćinu) in v katerem piše: »Ko gledam Karla, kako zamišljen in z vročičnimi očmi hodi po sobi, se mi dozdeva, da lahko vidim kaj v tem trenutku sanja. Ob tem se pogosto spomnim najinih skupnih poletnih dni - od katerih je minilo že toliko časa! - ko sem bil na trenutke od najinih pogovorov tako pretresen, da sem videl stvari, ki kot da niso bile s tega sveta, kot da bi bil nenadoma prestavljen v neko drugo, alternativno vesolje. To se mi včasih zgodi še sedaj, ko se te spominjam in zares mi je žal, da mi neštete obveznosti preprečujejo, da bi te ponovno obiskal.«

A resnično prijateljstvo, ki presega ali vsaj lajša samoto postajanja, kot v primeru Marxa in Engelsa, je izjema – le redko se nekemu velikemu duhu med postajanjem posreči povezati se z drugim duhom, najti sogovornika. Prijatelji, kot je Engels, so, če uporabimo Bachelardovo razlikovanje, eruditski duhovi, ki kot senca spremljajo znanstvene (cf. Engelsovo pedantno eruditsko opombo pod črto k Marxovi prelomni tezi o zgodovini kot zgodovini razrednih bojev v Manifestu). So skromne in zveste priče tektonskih premikov v zgodovini idej. Če je bil Marx ledolomilec, ki je drzno in brezobzirno lomil stari, ideološki in iskal novi, teoretski kontinent, je bil Engels skrbni in skromni geograf, ki je hodil za njim in popisoval zgodovino Marxovih prelomov, predlagal popravke smeri in v spremnih besedah miril duševne bolečine kolateralnih žrtev Marxovega divjanja.

Podobno je Matija Čop nastopal kot protiutež Prešernovega razbijaštva in sarkazma. V svojem tavajočem, nomadskem življenu se je Čop naučil vse sodobne evropske in vse klasične jezike, prebral vso relevantno jezikoslovje in literarno teorijo tistega časa. Z eruditsko in filigiransko natančnostjo je utemeljeval in razlagal Prešernove napade na tedanje velikane slovenskega slovstva, mu dostavljal in ga opozarjal na dosežke sodobnega in zgodovino preteklega pesništva, z njim razpravljal o pesniških oblikah in stilih ter mirno in pedantno usmerjal mogočen in strasten tok Prešernove poetske produkcije.

Čop v Prešernovi senci ni le skrbel, da bi bil Prešeren up-to-date z najnovejšimi dosežki evropske literarne teorije in poezije, temveč je svoje eruditsko poznavanje literature, literarne teorije in lingvistike investiral v številne polemike, kot je bila slovita črkarska vojna, v katerih je, vzporedno s Prešernovo poetsko produkcijo, začel z jezikovno politiko, ki ni bila le ključna za nastanek sodobne slovenščine (zaradi česar je Čop del šolskih učbenikov, čeprav se v šolah učimo le njegove biografije in ne beremo njegovih tekstov), temveč tudi za nastanek posebnega tipa jezikovne politike oziroma politike jezikovnih praks (cf. Rastko Močnik: Julija Primic v slovenski književni vedi).

V tem je bil tudi Čop sam in ta del njegovega življenja in dela je danes pozabljen. Dočakali smo temne zore tranzicije in dni novih mračnjaštev, nočem enake. A prednost duhov, ki postajajo skozi pisanje, je, da niso nujno večno sami – da lahko njihovi sogovorniki šele pridejo.

***

Da bi nekako premostil svojo samoto, je Čop, tako kot mnogi drugi samotni duhovi, pisal pisma. Po eni strani zato, ker v krajih, kjer je živel in delal, pogosto preprosto ni imel sebi primerne družbe, družbe, s katero bi se lahko pogovarjal o stvareh o katerih je razmišljal, o stvareh, ki so ga tako okupirale, da ni niti pomislil na kavarniško kramljanje, ki konstituira osnovo običajne družabnosti. Po drugi strani pa zato, ker je pismo pisalna praksa, ki omogoča pisanje, ki je obenem intimno, stvar dveh, in brezosebno – pisma so vselej pisma v daljavo, naslovnik je zraven povabljen le kot skrbno izbrana priča nekega postajanja. Tako kot vrt v Dadini zgodbi ni bil narejen za vrtnarjevega prijatelja, tudi pisma niso namenjena tistemu, ki jih prejme. V praksi pisanja pisem življenje postane, kot nekje zapiše Deleuze, neosebno (Čop v svojih pismih zelo na hitro in z očitno nejevoljo opravi z odgovori na vprašanja o osebnih stvareh), osvobodi se vljudnostnih protokolov in banalnih melodram vsakdanjosti. V pismih se duh sproži kot puščica, ki v trenutku pozabi od kod je priletela in kam je namenjena. Tako Čop začenja svoja pisma z nekaj protokolarnimi opravičili, da ni pisal prej in da morda ne bo napisal tistega, kar se od njega pričakuje - nato pa odleti po svoje in sproti dokumentira svoje letenje.

Čopova pisma pričajo o tem, da Čop ne le ni imel družbe tam, kjer je bil, temveč je ni imel tudi tam, kjer so pristajala njegova pisma. Pisma so bila za Čopa tisto, kar je bila za Prešerna poezija, za Marxa teorija, za Maya izmišljanja pustolovščin v daljnjih svetovih – in za Engelsa uredniške opombe pod črto. Zmedene strani tretjega zvezka Kapitala, ki jih je Engels zaman, kljub svoji legendarni uredniški veščini, poskušal urediti v koherentno celoto, so morda najboljši primer sledov samote nekega postajanja, v katerem sta se, izjemoma, prepletla dva duhova, in njegove eksplozivne moči, ki jo jezik le s težavo dohaja. Za miselnimi pustolovščinami samotnih duhov in samotnih prijateljskih parov ostajajo le ožgani in raztrgani delčki pisem.

Čopova puščica je dokončno padla na tla 6. julija 1835. A ne bomo objokovali obletnice njegove smrti tako kot morbidni državni učenjaki vsako leto objokujejo Prešernovo. Slavili bomo obletnico dneva, ko je prvič odprl oči in se zagledal mimo sveta.