Spinoza škandal filozofije

Moses Mendelssohn leta 1783, 2 leti po smrti svojega brata po duhu, vélikega Lessinga, sklene napisati spis o značaju tega prvega moža nemške Aufklärung. To pride na ušesa tedaj še ne tako znanemu F. H. Jacobiju, ki se previdno pozanima, ali je Mendelssohn res seznanjen z Lessingovimi religioznimi nazori, natančneje: ali mu je znano, da se je Lessing tik pred smrtjo izrekel za spinozista; in sicer kar najbolj odločno, z besedami »Nobene druge filozofije ni, razen filozofije Spinoze.«

V sredo, 18. novembra, bo ob 20. uri naše prvo srečanje v okviru študijskega bralnega seminarja "Spinoza - škandal filozofije". Mentor prvih dveh srečanj bo Jan Princl, za prvič pa ni predvidene obvezne literature.

"Spinoza (ali Hegel?)"
Oziroma Spinoza v luči svojih predhodnikov in naslednikov

»Filozofija ni pripovedovanje zgodb,« pravi Platon, »za reklame pa velja ravno obratno«. In ker je to reklama, bo kratka zgodbica, ki naj kar se da živo ponazori vsebino najavljenih predavanj o Spinozovi filozofiji, prišla še kako prav – konkretno argumentacijo pa prepustimo predavanjem samim.

»Prometej, grški Človek, Radostni Mučenik, ki je Starim podaril Luč, je živel v Kozmosu, v lepo urejenem ritmu Celote, to Luč pa je potem bojda Zevs, Politični bog, za tem, ko naj bi premagal ter v večno preteklost zalučal preminevanje in ničnost oblasti Kronosa, in z njim Kaosa, vzpostavil v dejanskosti Polisa.
Uredba ni zdržala. So se pač našli – vedno se –, ki so spraševali: »Kdo je zdaj tisti Pravi, Mučenik ali Bog?« Pa so vmes prišli še Tisti, ki so namigovali, da je oboje Isto, in Ta, ki je trdil, da je to Isto prav On Sam, a kakega opaznega haska še dolgo ni bilo. Trde, trde glave!
Po dolgih, dooolgih stoletjih somraka pa se je le našel Upornik, James Dean Filozofije, Presvetli René, ki je naposled dovolj prepričljivo vse skupaj poslal k Hudiču – sam mu je sicer ljubkovalno pravil »Deus Malignus«, a saj Ga poznamo! – in šele s tem zbral Pogum, da je ugaslo luč na Novo prižgal: Tokrat zgolj Zase, a Karkoli je z njo osvetlil, v Vsem je našel Boga, in v Njegovem lesku še Spomenik-Sebe; in tako si je mislil: »Dobro je!«
Pa ni bilo. Čeprav je prišel tudi Baruch, ta Tihi Mojster Lajt-Šova, ki je Napeljavo za Renéjevo Luč v Hipu razpostavil Povsod, vključil Elektriko, in šel, Plesišče še kar čaka; Muzike, tudi Nove, vsakič Znova Nove, se je nabralo že ohoho!, ljudi že pošteno srbijo pete, pleše pa skoraj nihče…
Končno, kooončno pride Pridni Immanuel, ki je ob splošnem razpredanju glede vprašanja, če je Tok premočan, ali pa ga nemara sploh ni, skonstruiral lastni, Tri-Taktni Generatorček, ki bo svetil Ravno Prav Dobro, za njim pa še Veliki Konstruktor, Svetu na Veke poznan kot Georg Wilhelm Friedrich, ki je sicer rabil Čas, da je ta Generator še izdelal, ga namazal z vsem poznano božjo Mastjo, ter ga naposled z zanesljivo Ročico, v lepih, odmerjenih Krogih, Sam tudi zagnal.
Uspeh! Mase norijo! Pleše in Igra se Dan In Noč, Vsi pridejo na Svoj Račun! – a tudi Veliki Georg bi Plesal! Pa pustí Ročico, skóči na Parket – in nič! »Vŕti, Georg, vŕti!«, kričijo Vsi in Vsak, »Plesali bi!«, kajpak, Trmasti Georg pa »Ne«, pa »Ne!«. Svoje da je oddelal, ali bo Tam Na Veke Stal, ali pa se bo tudi sam Vrtel!
Tako, dragi Bralec: Kar je potrebno, je torej že tu, Publika je več kot Izbrana – glej, tam je Gottfried, pa Martin, Gilles in Jaques so prišli! Zabava je zagotovljena, čaka se le še Ta, ki bo hotel in znal pljuníti v roké, ter Vse Skupaj spet le Pognal! – Boš tudi Ti le čakal, ali pa Boš vsaj za kak hip poskusil Vrteti še Sam?«

Torej: v prvem predavanju (18. 11. 2009) bomo po kratkem uvodu v filozofijo in njeno tradicijo izpostavili ključne smernice sholastičnega spora o univerzalijah, na podlagi česar bomo preko določitve vsebine Descartesovega »epistemološkega reza« zakoličili osnovno strukturo filozofije Novega veka.
V drugem predavanju (2. 12. 2009) bomo na tako vzpostavljenem polju določili obseg in pomen Spinozove filozofske zastavitve,
v tretjem predavanju (predvidoma 3. 2. 2010) pa se bomo osredotočili zlasti na Heglovo recepcijo Spinoze, s čemer bomo podali tudi nekatere osnovne smernice za njegovo morebitno kritiko.

Kritične pripombe, pa tudi obvezne zahteve po še jasnejši in razločnejši ponazoritvi povedanega s strani učenega in manj učenega Občinstva so dobrodošle in zaželene.
Vabljeni Vsi!

Jan Princl

Spinoza - škandal filozofije

To, da filozof na smrtni postelji prijateljem omeni, da je zadovoljen, da umira v njihovi družbi, ter da spomin nanj ne bo omadeževan z njegovim umorom, je za današnje čase vsekakor intrigantno. Že zaznamovan z dvojnim izgnanstvom si je Baruch de Spinoza s svojo Teološko-politično razpravo (1670) uspel nakopati toliko sovražnikov, da je njegovo najslovitejše delo Etika (1677) izšlo posthumno in bilo nemudoma najstrožje prepovedano za več kot stoletje. Z zavračanjem neoplatonističnih pojmovanj božje transcendence je Spinoza formuliral aksiomski sistem, ki po črki logičnih zakonov vodi v panteistično sliko determinističnega univerzuma, v katerem ni prostora za čudeže in naključja. Njegove misli so bile po naziranju tedanjih teoloških in filozofskih avtoritet (z Leibnizem na čelu) vredne zgolj padca v peklensko temo. Samo v nemškem prostoru se je do l. 1710 zvrstilo toliko napadov nanj, da je v Leipzigu obstajal celo Catalogus scriptorum Anti-Spinozanorum.

Tudi po tem, ko je Spinozina sodobnost prešla, se mu ni godilo nič bolje. Sprva so ga celo stoletje obravnavali kot 'ckrnjenega psa', naposled pa ga je v pobožno zadržanem nemškem prostoru na smrtni postelji priklical v življenje Véliki Lessing, ko se je bojda zaupal Jacobiju, da zanj ni druge filozofije razen filozofije Spinoze. T.i. spor o spinozizmu je postal sine qua non nemške klasične filozofije in tako silno ter nenadno pretresel takratno intelektualno sceno, da je Goethe govoril o eksploziji ter Hegel o streli iz jasnega. Napočiti je moralo 20. stoletje, da so se nauki Spinoze v velikem slogu vrnili, najprej v moderno fiziko prek Einsteinovih intervencij, zatem pa še v filozofijo, ki ga je končno sprejela v kanon svojih klasikov; pri tem ga avtorji (predvsem druge polovice) 20. stoletja niso videli toliko kot izzivalca, s čigar mislijo se treba spopasti, temveč kot učitelja, s katerim so lahko mislili problematiko svojega časa. Njegovi bralci so prihajali iz vseh teoretskih smeri, a so si bili edini v stališču, da je Spinoza v kar najčistejšem smislu naš sodobnik. Nerazumevanje, ki muči njegove bralce (sedanje in pretekle), pa je bilo pripisano njihovi nezmožnosti prodreti skozi ideologijo svojega časa, pa naj tu merimo na teologijo, humanizem ali kaj tretjega.

Spinoza se v tej luči pokaže kot kontroverzen, vedno polarizirajoč, a vendar – ali prav zato – neizogibno tudi referenčni avtor filozofije od svojih časov naprej. In ker se zdi, da je danes zasedel nehvaležno mesto filozofske občepoznane sprotne opombe, kar je običajno zgolj zastor za filozofsko lenobo, je dandanes bržkone čas, da se – ne sicer z okultnimi obredi, temveč s treznim pretresom njegovih del - ponovno prikliče na plan njegovega duha.

Koordinator seminarja: Rok Kogej
Začetek: 18. november 2009
Termin: Vsaka druga sreda, 20.00, knjižnica Mirovnega inštituta, Metelkova ulica 6, Ljubljana.