stavka
Gorenjski slavček / stavka v Gorenju
. Intervencije so krajši miselni posegi v aktualno družbeno tematiko. Intervencije, ki so na ravni svoje naloge, odlikuje argumentativna obravnava predmeta, ki ostaja znotraj okvira dane problematike.
Franjo Bobinac bo po Dnevnikovih navedbah v prihodnjih dneh prepeval šansone svojemu bivšemu profesorju iz Celjske gimnazije in tako upravičil svoj, zaenkrat še neformalni nadimek, Gorenjski slavček. Pretekli teden pa si bomo zapomnili predvsem po tem, da je v pogovoru s stavkajočimi delavci Gorenja izčivkal skrivnost menedžerskega kapitalizma.

Ko je ena izmed delavk svojo finančno stisko ponazorila z naštevanjem položnic, ki jih mora, a ne uspe, plačati, ji je direktor Bobinac odgovoril, da je to »njena osebna stvar«. Prevedeno v ekonomski jezik to pomeni, da je »nujno« znižanje plače, ki se nedvomno pozna na njenem osebnem računu, stvar javnega interesa zasebnega podjetja, toda če se izkaže, da s tem denarjem ne more poplačati družinskih položnic in si zagotoviti dostojnega preživetja, stvar nenadoma postane osebna. Direktor Bobinac je slovenski javnosti dolžan le še pojasniti, kako naj se delavka, ki ne utegne izpolniti svojih obveznosti iz naslova golega preživetja, kljub temu vsak dan znova vrne na delovno mesto v Gorenju in iz meseca v mesec omogoča prosperiteto podjetja.
No, še dobro da je tudi ta delavka članica »družine Gorenje«, ki jo je nekaj minut pozneje evociral direktor Bobinac, le da še ni povsem jasno ali je meril na družino pravnih oseb, torej matične družbe Gorenje in njenih hčerinskih podjetij, ali na skupnost vseh zaposlenih v teh podjetjih, torej tudi realnih delavcev in delavk.
Kar se tiče vloge sindikatov v tej zgodbi je kritika nedvomno upravičena. Kakor je pripomnil znan slovenski estet, so se sindikati v kriznih trenutkih dolžni obnašati neodgovorno, namreč v primeru, ko njihova odgovornost do podjetij in države prične ogrožati delavce, ki jih zastopajo. Vendar to še ne pomeni, da so sindikati skorumpirani, temveč le, da so opijanjeni od bratenja z lastniki podjetij, s katerimi si delijo nadzorniške stolčke. Zato bi bilo nedvomno bolj pametno, da delavci Gorenja ne zavržejo sodelovanja s sindikati, temveč da svoje članstvo v sindikatih pogojujejo z njihovo streznitvijo. Pretrgati vez s sindikati pomeni pretrgati vez z delavci drugih tovarn drugod po Sloveniji. Na kratek rok je v tej potezi sicer mogoče prepoznati pravično kazen za sindikate, toda takšna odločitev na dolgi rok vodi v osamitev in posledično v krnitev lastne moči. Rečeno drugače: tako kot mizerna plača delavke Gorenja ni in ne more biti samo »njena osebna stvar«, tudi krik delavcev Gorenja ne pripada samo njim, saj predstavlja upor proti razmeram, v katerih širom Slovenije (in širše) živijo in delajo delavci vseh vrst.
V okoliščinah, v katerih vladajoči razred izvaja očiten teror osebnih mnenj in osebnih problemov, reduciranih na prostor družine, Delavsko punkerska univerza izraža javno solidarnost s političnim, javnim angažmajem stavkajočih delavk in delavcev v tovarni Gorenje, ter poziva vse slovenske sindikate, da jih v tem skupnem boju brezpogojno podprejo. Naj bo čivkanje Gorenjskega slavčka preglašeno s pesmijo zbora združenega dela.
