postfordizem

Oglejte si sliko rudarja, gueule noire, s svetilko na čelu ali pa sliko delavke za tekočim trakom, oblečeno v običajno modro haljo. Te podobe nam takoj nekaj povejo. V trenutku nam razgrnejo svoj čas in svoje mesto, zbudijo spomin na družbene dinamike in kolektivna vedenja. Podobe fordističnega delavskega razreda govorijo same zase. Te podobe so skozi čas akumulirale pomen, imajo sporočilno moč, so prenašalke vrednot, kulture in zgodovine.

Kaj pa podoba moškega ali ženske, ki sedi za računalnikom? Gre za delavno mesto? Ali pač ne? Toda ta slika nima iste sporočilne moči. Lahko tudi ne gre za delavno mesto, lahko gre za nekoga, ki chata, nekoga, ki piše sorodniku, nekoga, ki igra pasjanso in nenazadnje gre lahko za nekoga, ki naroča hrano. Današnje delo je izgubilo reprezentabilnost, pastalo je neprosojno, pravzaprav nevidno. Četudi ga fotografiramo in ga opremimo z razlago, četudi ga pojasnimo tako, da se zatečemo po pomoč k besedi, je izgubilo svojo epskost, svojo zgodovino in svoj pomen. Lep iziv za kinematografa oziroma fotografa!

Paolo Virno v Slovnici mnoštva postavi radikalne teze o postfordističnem produkcijskem načinu. Ena od tez, za katero se zdi, da je ključna, je teza o »ukinitvi produkcijskega časa« kot podlage menjalne vrednosti blaga, ki jo izpelje iz Marxove analogne teze iz t.i. Fragmenta o strojih v Grundrisse. Avtor si bo preko koncepta mezde in njene vpetosti tako v produkcijsko, kot konsumpcijsko fazo kapitalističnega procesa prizadeval pokazati ravno nasprotno, torej, iz koncepta mezde deducirati delovni čas kot še vedno obstoječo podlago menjalne vrednosti. Na ta način bo poskušal osvetliti nekatere simptomatične točke Virnove metodologije, pri kateri je glavni poudarek na redukciji kapitalističnega produkcijskega načina na njegovo produkcijsko fazo, kjer umanjka sleherna analiza distribucijske plati procesa, ki na novo osvetli probleme Virnove teorije.