empiriokriticizem

Na prihodnjem srečanju (mentor bo Miklavž Komelj) bomo nadaljevali branje spisa »Lenin in filozofija« (Leninove velike filozofske teze, Lenin in filozofska praksa, Partijnost v filozofiji; Izbrani spisi, str. 31-51).

Lenin in filozofija

Althusser je izoblikoval svoje teze o Leninovi intervenciji v filozofsko polje kot možnosti nove prakse filozofije na osnovi Leninovega teksta Materializem in empiriokriticizem (1909). Namenoma je vzel za izhodišče tekst, ki se zdi filozofsko nevzdržen (ne pa recimo Filozofskih zvezkov). Althusser ne poskuša omiliti nelagodja, ki ga ta Leninov tekst zbuja pri filozofih, ampak izhaja prav iz te nevzdržnosti, v kateri prihaja na dan »potlačeno filozofije«: politika.

Althusser prek Lenina opredeli filozofijo kot prostor zavzemanja pozicij, kot bojno polje; prek intervencij filozofske prakse se v teoriji reprezentira razredni boj. Filozofija ni znanost, ampak posega v znanost in v njej zarisuje razmejitvene črte boja med materializmom in idealizmom kot zastavka razrednega boja. Praksa filozofije, ki jo Althusser prepozna pri Leninu (in ki bi jo s stališča akademske meščanske filozofije lahko razumeli kot vulgarizacijo, kot odstranitev vseh subtilnosti in grobo »reduciranje na politiko«), je praksa filozofije, ki se je zavestno odrekla denegaciji dominacije politike nad filozofijo: Leninova intervencija – takšna je Althusserjeva teza – odpre možnost, da filozofija prvič zavestno deluje v skladu s tem, kar je. Prav to pa v njej odpira nove transformativne potenciale.

Althusser svojo opredelitev te nove filozofske prakse obenem sam izvede kot poskus ponovitve leninistične politične geste v sami filozofiji. Althusser jemlje Leninov Materializem in empiriokriticizem za izhodišče opredelitve nove filozofske prakse prav prek tega, da s svojim branjem tega teksta na njem že izvede intervencijo te prakse. Politično izhodišče za Althusserjevo opredelitev filozofske prakse, ki se je odrekla denegaciji, bi lahko videli v načinu, kako je Lenin v Oktobrski revoluciji zagovarjal diktaturo proletariata kot oblast, ki zavestno deluje v skladu s tem, kar je: buržoazna država lahko izvaja diktaturo buržoazije nad proletariatom samo tako, da ne prizna tega, kar dejansko je in kar dejansko počne; diktatura proletariata pa prizna, da je diktatura proletariata, in deluje v skladu s tem; prav z zavestnim delovanjem v skladu s tem, kar je, naj bi odpirala perspektivo brezrazredne družbe, razbitja državnega aparata in odmrtja države kot take.

Miklavž Komelj

Priporočena dodatna literatura:

Louis Althusser, Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov (1967), Škuc/Filozofska fakulteta (zbirka Studia humanitatis), Ljubljana, 1985
Lenin, Materializem in empiriokriticizem, podpoglavje "Stranke v filozofiji in filozofsko brezglavstvo" (Izbrana dela, tretji zvezek, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1981, str. 488-496; še bolj priporočamo branje Leninove knjige v celoti!)