Lenin

Na prihodnjem srečanju (mentor bo Miklavž Komelj) bomo nadaljevali branje spisa »Lenin in filozofija« (Leninove velike filozofske teze, Lenin in filozofska praksa, Partijnost v filozofiji; Izbrani spisi, str. 31-51).

Lenin in filozofija

Althusser je izoblikoval svoje teze o Leninovi intervenciji v filozofsko polje kot možnosti nove prakse filozofije na osnovi Leninovega teksta Materializem in empiriokriticizem (1909). Namenoma je vzel za izhodišče tekst, ki se zdi filozofsko nevzdržen (ne pa recimo Filozofskih zvezkov). Althusser ne poskuša omiliti nelagodja, ki ga ta Leninov tekst zbuja pri filozofih, ampak izhaja prav iz te nevzdržnosti, v kateri prihaja na dan »potlačeno filozofije«: politika.

Althusser prek Lenina opredeli filozofijo kot prostor zavzemanja pozicij, kot bojno polje; prek intervencij filozofske prakse se v teoriji reprezentira razredni boj. Filozofija ni znanost, ampak posega v znanost in v njej zarisuje razmejitvene črte boja med materializmom in idealizmom kot zastavka razrednega boja. Praksa filozofije, ki jo Althusser prepozna pri Leninu (in ki bi jo s stališča akademske meščanske filozofije lahko razumeli kot vulgarizacijo, kot odstranitev vseh subtilnosti in grobo »reduciranje na politiko«), je praksa filozofije, ki se je zavestno odrekla denegaciji dominacije politike nad filozofijo: Leninova intervencija – takšna je Althusserjeva teza – odpre možnost, da filozofija prvič zavestno deluje v skladu s tem, kar je. Prav to pa v njej odpira nove transformativne potenciale.

Althusser svojo opredelitev te nove filozofske prakse obenem sam izvede kot poskus ponovitve leninistične politične geste v sami filozofiji. Althusser jemlje Leninov Materializem in empiriokriticizem za izhodišče opredelitve nove filozofske prakse prav prek tega, da s svojim branjem tega teksta na njem že izvede intervencijo te prakse. Politično izhodišče za Althusserjevo opredelitev filozofske prakse, ki se je odrekla denegaciji, bi lahko videli v načinu, kako je Lenin v Oktobrski revoluciji zagovarjal diktaturo proletariata kot oblast, ki zavestno deluje v skladu s tem, kar je: buržoazna država lahko izvaja diktaturo buržoazije nad proletariatom samo tako, da ne prizna tega, kar dejansko je in kar dejansko počne; diktatura proletariata pa prizna, da je diktatura proletariata, in deluje v skladu s tem; prav z zavestnim delovanjem v skladu s tem, kar je, naj bi odpirala perspektivo brezrazredne družbe, razbitja državnega aparata in odmrtja države kot take.

Miklavž Komelj

Priporočena dodatna literatura:

Louis Althusser, Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov (1967), Škuc/Filozofska fakulteta (zbirka Studia humanitatis), Ljubljana, 1985
Lenin, Materializem in empiriokriticizem, podpoglavje "Stranke v filozofiji in filozofsko brezglavstvo" (Izbrana dela, tretji zvezek, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1981, str. 488-496; še bolj priporočamo branje Leninove knjige v celoti!)

Na prihodnjem srečanju (mentor bo Lev Centrih) bomo brali prvi del spisa "Lenin in filozofija" (Izbrani spisi, str. 8-30).

Lenin in filozofija

Spis "Lenin in filozofija" (1968) je potrebno brati kot pomembno fazo v razvoju Althusserjevega iskanja poti iz težav, ki si jih je nakopal pri poskusu razumevanja marksistične filozofije (dialektičnega materializma) kot Teorije praks na splošno. Osnovna predpostavka takšne Teorije naj bi po tem ključu bile teoretske prakse raznovrstnih znanosti. V spisu "O materialistični dialektiki" je Althusser za poskusni kamen tovrstne Teorije izbral marksistično teoretsko prakso (historični materializem) in marksistično politično prakso (revolucijo). Ob tem je za potrditev univerzalne veljavnosti marksistične filozofije nakazal nujnost poskusa še na drugih znanostih, zlasti naravoslovnih. Zdi se, da se največji problem skriva prvovrstno v poskusu samem, saj bi marksistična filozofija, ki v danem trenutku razpolaga z metodo znanosti zgodovine (latentno obstoječe v Kapitalu), bila prisiljena posegati v predmete tudi tistih znanosti (naravoslovje), ki so v svojih praksah s historičnim materializmom nekompatibilne. Težave tovrstnega postopka, ki jih Althusser identificira že na različnih modalnostih predmetov znanosti zgodovine in revolucionarne prakse, odpirajo pasti bližnjice, ki pa je v preprosti aplikaciji dialektike. Toda v tem primeru bi se dialektika najverjetneje ponovno reducirala na najosnovnejše zakone, ki so aplikativni na vseh pojavih, kar pa bi Althusserjevo teoretsko prizadevanje pravzaprav obrnilo k njegovemu nasprotju – zrelemu Lysenku.

Althusser je nove rešitve izčrpneje nakazal leto pred spisom "Lenin in filozofija" v ciklusu predavanj, ki so dostopna pod naslovom Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov (1967), kjer je strogo zavrnil predstavo o filozofiji kot (meta)znanosti, in jo pričel definirati kot samostojno prakso. S tem je po našem mnenju omogočil marksistični filozofiji dostop do vseh znanstvenih praks brez izjeme, vendar za ceno, da se nikakor ne vmešuje v tehniko in predmete teh praks samih. S tem marksistična filozofija izgubi status teorije, saj nima svojega predmeta. Odslej zgolj formira intervencijske teze, usmerjene v prepoznavanje bastardnih ideoloških formacij, ki so predmetu konkrente znanosti zunanje, a hkrati vseeno nujno prisotne v sleherni praksi, ob tem pa njen razvoj zavirajo. Zdi se, da s tem ubije dve muhi na en mah: izogne se aplikaciji dialektike in teoreticizmu, ki se v kompendiju Za Marxa kaže v racionalističnem izpeljanem rezu med znanostjo (resnico) in ideologijo (zablodo), čemur bo leta 1974 posvetil Samokritiko. Skoraj prelepo, da bi bilo resnično.

V spisu Lenin in filozofija Althusser podrobneje razdeluje problem marksistične filozofije kot samostojne prakse, ki znanosti ne sme več terorizirati, temveč ji mora zgolj in samo služiti. Pri tem se naveže na Leninovo delo Materializem in empiriokriticizem, filozofijo pa postavi v posebno razmerje s politiko – razrednim bojem na področju teorije. Ob tem se odpira vrsta starih-novih problemov, našteli jih bomo le nekaj: čas za marksistično filozofijo še ni napočil, pričakujemo jo kot Godota, po drugi strani pa je marksistična filozofija vselej že tu; problem dihotomije materializem – idealizem; problem razmerja med znanostjo in filozofijo ostaja: filozofija po Althusserju v izjemnih primerih lahko izpolnjuje vlogo teoretskega laboratorija v katerem se producirajo nujne kategorije, katere kasneje znanost pretvori v koncepte.

Lev Centrih

Neobvezna dodatna literatura: Louis Althusser, Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov (1967), ŠKUC-Znanstveni inštitut filozofske fakultete, Ljubljana, 1985, str. 87–104. [3. predavanje]