Intervencije

Krajši komentar teze Tome Herberta da so si sodobni fašisti in antifašisti inverzni. Pre nekoliko dana sam, posle empiričke obzervacije nekoliko primjeraka, razvio vulgarno psihološku teoriju inverznosti fa i antifa odnosno čestog fenomena konvertitstva (kad ex-fa postaju antifa). Radi se prosto o tome, da su žene na levici lepše, znači ex-fa konvertiti konvertiraju se iz veoma banalnih razloga, ali najčešće očuvaju neke socijalne (i.e. sklonost bacanju kamenja) i konverzacionalne navike. Ponekad očuvaju i frizuru - u tom slučaju posluže se invencije tradicije i tvrde da su levičarski skinheadi oduvek postojali.

Ali, bez šale, takvo konvertitstvo je moguče (iako, iz već navedenih razloga, redje u obrnutom pravcu) baš zbog inverznosti koju pominješ - sklonosti, koju poseduje obojica pokreta, prema direktnoj akciji, koje arhetip je bas ulična tuča (teško je naći nešto konkretnije, praktičnije, realnije od dobre tuče). Druga zajednička karakteristika je nesposobnost definisati protivnika apstraktno (modus produkcije), pa se traže opet konkretni i realni protivnici (u svrhe već spomenute tuče), dakle ili gayi i Romi ili skini sami.

Kratka recenzija romana We the living Ayn Rand.

We the living je eksistenčna drama idiotov, ki jih revolucija nasilno iztrga njihovemu malemu svetu privatnega podjetništva, malih zasebnih poslov in računov, ter jih - politizacija čimvečjega števila prebivalstva in vseh področij življenja, tudi intime in -predvsem! - poslovanja je bila značilnost vseh socialističnih revolucij - prestavi v svet soodgovornosti za usodo države in sveta. Katatonična reakcija dedka-lovca na začetku knjige je značilna - novi svet tako presega okvire njegove poprejšnje eksistenčne izkušnje (samotno lovljenje volkov in lisic, samotno vodenje računov v krznarskem podjetju), da mu ne preostane drugega kot da izgubi dar govora. Kar naredi revolucija je, da idiotom, ki tega niso vedeli, jasno predoči dejstvo njihovega lastnega idiotizma. Ta izkušnja je seveda neprijetna in boleča, zato se država njim nasproti prikazuje kot tuja in grozljiva sila, ki inhibira njihove individualne potenciale in želje, sila, ki se ji poskušajo tako ali drugače izogniti oziroma pred njo pobegniti. Tragikomično pri vsem skupaj je, da se ravno z odtegovanjem državi oziroma kakršnemukoli javnemu in kolektivnemu delovanju (Kira celo z gnusom zavrne povabilo naj se včlani v sindikat) junaki postanejo najbolj nemočni troti, saj se s tem obenem odpovejo kakršnemukoli vplivu na svoje življenje razen v njegovi intimni ali poslovni razsežnosti, vplivu na splošno organizacijo dela, družbenih odnosov, političnega sistema v državi. A to pravzaprav tudi hočejo, saj je roman ep o romantičnem idiotizmu - pustite nas na miru v naši družinski intimi, v naši podjetniški pisarni. To je horizont naše emancipacije, odjebite z egalitarnim terorjem in nam vrnite naše privatne salone in štacune.

Franjo Bobinac bo po Dnevnikovih navedbah v prihodnjih dneh prepeval šansone svojemu bivšemu profesorju iz Celjske gimnazije in tako upravičil svoj, zaenkrat še neformalni nadimek, Gorenjski slavček. Pretekli teden pa si bomo zapomnili predvsem po tem, da je v pogovoru s stavkajočimi delavci Gorenja izčivkal skrivnost menedžerskega kapitalizma.

Ko je ena izmed delavk svojo finančno stisko ponazorila z naštevanjem položnic, ki jih mora, a ne uspe, plačati, ji je direktor Bobinac odgovoril, da je to »njena osebna stvar«. Prevedeno v ekonomski jezik to pomeni, da je »nujno« znižanje plače, ki se nedvomno pozna na njenem osebnem računu, stvar javnega interesa zasebnega podjetja, toda če se izkaže, da s tem denarjem ne more poplačati družinskih položnic in si zagotoviti dostojnega preživetja, stvar nenadoma postane osebna. Direktor Bobinac je slovenski javnosti dolžan le še pojasniti, kako naj se delavka, ki ne utegne izpolniti svojih obveznosti iz naslova golega preživetja, kljub temu vsak dan znova vrne na delovno mesto v Gorenju in iz meseca v mesec omogoča prosperiteto podjetja.
No, še dobro da je tudi ta delavka članica »družine Gorenje«, ki jo je nekaj minut pozneje evociral direktor Bobinac, le da še ni povsem jasno ali je meril na družino pravnih oseb, torej matične družbe Gorenje in njenih hčerinskih podjetij, ali na skupnost vseh zaposlenih v teh podjetjih, torej tudi realnih delavcev in delavk.

Kar se tiče vloge sindikatov v tej zgodbi je kritika nedvomno upravičena. Kakor je pripomnil znan slovenski estet, so se sindikati v kriznih trenutkih dolžni obnašati neodgovorno, namreč v primeru, ko njihova odgovornost do podjetij in države prične ogrožati delavce, ki jih zastopajo. Vendar to še ne pomeni, da so sindikati skorumpirani, temveč le, da so opijanjeni od bratenja z lastniki podjetij, s katerimi si delijo nadzorniške stolčke. Zato bi bilo nedvomno bolj pametno, da delavci Gorenja ne zavržejo sodelovanja s sindikati, temveč da svoje članstvo v sindikatih pogojujejo z njihovo streznitvijo. Pretrgati vez s sindikati pomeni pretrgati vez z delavci drugih tovarn drugod po Sloveniji. Na kratek rok je v tej potezi sicer mogoče prepoznati pravično kazen za sindikate, toda takšna odločitev na dolgi rok vodi v osamitev in posledično v krnitev lastne moči. Rečeno drugače: tako kot mizerna plača delavke Gorenja ni in ne more biti samo »njena osebna stvar«, tudi krik delavcev Gorenja ne pripada samo njim, saj predstavlja upor proti razmeram, v katerih širom Slovenije (in širše) živijo in delajo delavci vseh vrst.
V okoliščinah, v katerih vladajoči razred izvaja očiten teror osebnih mnenj in osebnih problemov, reduciranih na prostor družine, Delavsko punkerska univerza izraža javno solidarnost s političnim, javnim angažmajem stavkajočih delavk in delavcev v tovarni Gorenje, ter poziva vse slovenske sindikate, da jih v tem skupnem boju brezpogojno podprejo. Naj bo čivkanje Gorenjskega slavčka preglašeno s pesmijo zbora združenega dela.

Ej kaj se je zgodil učer:

Konsenzualna podpora demonstrantom, medtem ko pljuvajo v obraz vladajoči ureditvi, lahko ima samo eno logično sprejemljivo razlago: Hrvaški vlada fantomska sila, ki je še nihče ni videl. Celotni naciji, še zlasti pa aktualni oblasti, vsiljuje okrutni neoliberalizem in avtokratski način odločanja. Štiri milijone in pol prepričanih socialistov, na čelu s svojimi demokratično izbranimi prvaki, trpi pod brezdušnim kapitalističnim škornjem, ki jim ga je vsilil Neznani Nekdo. Hrvaška je v žrelu nevidne strahovlade. Fikcija, ki upravlja življenja hrvaških državljanov je tako realna, da čutijo kako jim iz dneva v dan drobi kosti – če nimaš denarja, boš prikrajšan za zdravje, znanje, osnovno varnost in za življenje z minimumom dostojanstva.

»Ne spominjajte se nas po vojni. Vojna je nekaj najhujšega. Spominjajte se nas po svobodi, ki smo vam jo izborili, svobodi da se lahko učite, delate in živite v miru.« Uporniški študentje in študentke se danes borijo za ohranitev te svobode, za pravico do svobodnega učenja, dela in življenja, za solidarnost in tovarištvo proti terorju konkurence.

(avtor fotografije: Zvonimir Ferina)

Čop v Prešernovi senci ni le skrbel, da bi bil Prešeren up-to-date z najnovejšimi dosežki evropske literarne teorije in poezije, temveč je svoje eruditsko poznavanje literature, literarne teorije in lingvistike investiral v številne polemike, kot je bila slovita črkarska vojna, v katerih je, vzporedno s Prešernovo poetsko produkcijo, začel z jezikovno politiko, ki ni bila le ključna za nastanek sodobne slovenščine (zaradi česar je Čop del šolskih učbenikov, čeprav se v šolah učimo le njegove biografije in ne beremo njegovih tekstov), temveč tudi za nastanek posebnega tipa jezikovne politike oziroma politike jezikovnih praks.

In memoriam. Pismo v daljavo. Ob 90. obletnici umora Rose Luxemburg.

„Čas je za Brechta!“ so rekli vsi, a vendar je ostalo odprto vprašanje ali vsi s tem zares soglašajo.

Že na ravni deskripcije je enostavno zaznati neposredno povezavo s poljem, s katerim se ukvarja Agamben. Sisteme in storitve, ki so bili doslej na voljo vsem, privatizacija odteguje skupni rabi. A Agambenov poudarek poleg tega dodatno osvetli ključni ideološki moment tega procesa:

Na kovinski ograji, ki oklepa neko večno gradbišče za Bežigradom, se nahaja grafit, ki se glasi: “Se je Marx za vas daroval na križu?” V bližini je nekaj eksplicitno anarhističnih grafitov, kar omogoča branje omenjenega grafita kot-da je anarhističen, povsem mogoče pa je tudi, da gre za skesano marksistično samokritiko. Grafit vsebuje tako kritiko kulta osebnosti (branje Marxa kot preroka) kot obsodbo dogmatizma (branje Marxovih del kot svete knjige). Vsaj tako sem sam dolgo časa interpretiral ta grafit – religiozna metafora (religija je pač iluzija, opij, ideologija …) kot anarhistična kritika marksizma, kot svobodomiselna kritika dogmatizma.