Avtorja svojo razpravo v širši program srečanja umestita tako, da izhodiščno vprašanje »zakaj se danes vsi družbeni procesi razrešijo v ekonomski diskurz« formulirata kot vprašanje »zakaj je mogoče vse družbene procese razrešiti v ekonomski diskurz« – torej kot vprašanje družbenih pogojev sodobnega kapitalizma.
Njuna analiza se giblje na dveh ravneh:
- Na abstraktni ravni ju zanimajo splošni pogoji obstoja in učinkovanja (politične) vrhnje stavbe v kapitalističnih družbenih formacijah. Pri tem zagovarjata tezo, da je poglavitna lastnost vrhnje stavbe kapitalističnih družbenih formacij njena odvisnost od ekonomske baze. Za razliko od predkapitalističnih formacij, kjer vrhnja stavba obstaja neposredno kot ekonomski dejavnik – oz., rečeno z Althusserjem, neposredno intervenira v reprodukciji produkcijskih sil – kapitalistična vrhnja stavba zagotavlja le še reprodukcijo produkcijskih odnosov. Meje političnega delovanja, ki ne spreminja obstoječih odnosov – tj. kapitalistične »vzdržne« države –, zato v zadnji instanci določa obseg (blagovne) ekonomije.
- Na bolj konkretni ravni poskušata avtorja opredeliti kvantitativne in kvalitativne razlike, ki so mogoče znotraj splošnega okvira kapitalistične odvisne države. Te razlike še posebej zadevajo prehod iz t. i. fordističnega v postfordistični kapitalizem pa tudi družbenoekonomski položaj Kitajske, pri katerem pa moramo upoštevati tudi možnost, da presega splošni okvir.
Prispevek povzema polemiko med avtorjema, zato je zastavljen dialogično in se ne sramuje odprtih koncev in nedomišljenih zaključkov.

Sredinom sedamdestih splašnjava dugi val političkih mobilizacija ljevice koji je obilježio šezdesete. Ironijom povijesti posustajanje ljevice vremenski se poklapa s krajem trideset godina poslijeratnog ekonomskog prosperiteta na zapada, najspektakularnijem periodu kontinuiranog rasta u povijesti kapitalizma. Dominantni tokovi teorijske ljevice u tom trenutku su, međutim, vrlo udaljeni od problema i kategorija koje bi im omogućili da krizu kapitalizma konceptualiziraju, kamoli da ju učine strategijskim polazištem transformativnih projekata. Stabilnost poslijeratnog kapitalizma i klasni kompromisi države blagostanja usmjerili su fokus od strukturnih analiza prema pitanju geneze transformativnog subjekta. Svim razlikama unatoč, uspostavlja se čvrst konsenzus oko jednog objedinjujućeg momenta: neovisno o tome kako u konačnici izgledao, subjekt transformacije odsad je nužno tražiti s onu stranu proletarijata. Gdje sud nije potpuno fatalističko napuštanje same ideje revolucionarne transformacije društva, modeli konceptualizacije subjekta budućih revolucija crpe iz iskustva šezdesetosme i novih društvenih pokreta. Uspon 'čiste politike' i različiti oblici povratka etike pritom predstavljaju teorijska naličja napuštanja i zaborava političke ekonomije i problematike proizvodnih odnosa. Dominantni ton daje paradoksalan melankolični voluntarizam, u spektru od fetišizacije mikro-transgresivizma do uspona heroizma slabosti u susretu s 'Drugim'. U isto vrijeme kapital pokreće neoliberalnu kontra-revoluciju u pokušaju da odgovori na krizu profitne stope. Pitanje je što joj je ovakva – u najširem smislu riječi 'post-marksistička' – ljevica sposobna suprotstaviti?

Bibliografija:

gerard dumenil & dominique levy - the neoliberal counter-revolution
http://www.mediafire.com/?etzy1awgj22

david harvey - neo-liberalism and the restoration of class power
http://www.princeton.edu/~sf/workshops/neoliberalism/classrestore.pdf

ellen meiksins wood - a chronology of the new left and its successors
http://www.mediafire.com/?cgzyzzdxndi

perry anderson - considerations on western marxism
http://www.mediafire.com/?zhwymjwnmyo

goran therborn: from marxism to post-marxism
http://www.mediafire.com/?xyydzdmd5zo

fredric jameson - periodizing the sixties
http://www.mediafire.com/?nwwz4ymldwk

Stipe Ćurković je absolvent germanistike in primerjalne književnosti na FF v Zagrebu. Rodil se je leta 1977 v Livnu, BiH. Odrasel je na Bavarskem in ima raje rdeče vino kot belo.

Materijalizam predstavlja specifičnu filozofsku topiku, topiku koja unutar sebe obuhvata jedno posebno mesto ili jednu posebnu ulogu. To je uloga onoga što, u poslednjoj instanci, determinira, a samo nije determinirano. Osim toga, to je uloga realnog, ili drugačije, onoga što nije svodivo na mišljenje/jezik, niti kao predmet mogućeg iskustva, niti kao ideja, niti kao efekt označavanja. Drugačije, materijalistička topika predviđa jedno mesto koje se ne može svesti na nešto subjektivno, objektivno ili na njihovu relaciju. Upravo tu ulogu, uzimajući u obzir sve idealističke obertonove, igrala je u Marksovom učenju ekonomija. Kao takva, ona je, kao društveno biće nesvodivo na mišljenje, u poslednjoj instanci determinirala društvenu svest, ali i političku instancu/praksu unutar jedne društvene formacije. Šta se dešava kada postmarksističke teorije, nasuprot tome, postuliraju autonomiju politike? Da li takav gest mora da dovede do promene odnosa između mesta u topici, i time do promene same topike? Da li se time, efektivno, ponovo postavlja idealistička topika? Da li bi simptom ponovnog iskrsavanja idealističke topike kod postmarksističkih mislilaca bila njihova preokupacija subjektom, i njihovo odbacivanje koncepta ideologije (materijalističke teorije subjekta)? Ako se potvrdno odgovori na ova pitanja, onda se može reći da postmarksističke teorije uvode jednu novu spekulativnu kripto-antropologiju. Problematični karakter te formacije ne bi ležao u njenoj spekulativnosti (tj. njenoj transcendentalnosti), već u njenom antropološkom karakteru. Posledično, kritički odgovor na postmarksističku spekulativnu kripto-antropologiju sastojao bi se u postulatu spekulativnog materijalizma.

Bibliografija:

Badiou A., L'être et l'événement, éd. Seuil, Paris, 1988., méditation quatre, méditation cinq
Brassier R., "Stellar Void or Cosmic Animal", Pli 10 (2000), pp. 200-216.
Brassier R., "Nihil Unbound: Remarks on Subtractive Ontology and Thinking Capitalism", in Hallward P. (ed. ), Think Again: Alain Badiou and the Future of Philosophy, Continuum, London – New York, 2004.

Darko Drašković je magistrirao filozofiju sa magistarksim radom na temu "Strukturalistički aspekti odnosa ideologije i jezika". U njegov domen interesovanja spadaju teorija ideologije, lingvistika, epistemologija i filozofija tehnike. Trenutno, na Filozofskom fakultetu u Beogradu, piše doktorski rad na temu "Pojam mašine i automata u filozofiji rane moderne".

Globalne socio-ekonomske spremembe od osemdesetih let naprej (z značilnimi procesi deregulacije, privatizacije in liberalizacije, v nasprotju s prej prevladujočim keynesianskim režimom regulacije, velikih javnih investicij in polne zaposlenosti) so spremljale tudi spremembe v socioloških in politično-ekonomskih teorijah. Ne glede na pestrost in raznolikost teh teorij (od socioloških teorij o postindustrijski oziroma informacijski družbi do različnih postmarksističnih pristopov – za naše namene bodo pomembne predvsem teorije postfordizma t. i. operacionistične ali postoperacionistične šole) je vsem skupno, da vidijo značilnosti socio-ekonomskega razvoja zadnjih tridesetih let kot nekaj prelomno novega, prej nevidenega, in kar zahteva prav tako epohalno teoretsko invencijo, na kar se je družboslovje v istem obdobju odzvalo s ploho novih konceptov – postindustrijska družba, družba znanja, doba informacij, imaterialno delo, avtonomna produkcija multitude ... Vsi ti novi teoretski pristopi implicitno ali eksplicitno kažejo na domnevno anahronističnost in današnjo neuporabnost klasične marksistične kritike politične ekonomije – če je »postfordizem« dejansko »neviđena« mutacija kapitalističnega produkcijskega načina, je stari marksistični koncepti ne morejo več adekvatno zajeti, opisati in pojasniti.
V prispevku bom pustil ob strani teoretsko šibkejše sociološke teorije postmoderno postindustrijske družbe in se posvetil kritiki teoretsko relevantnejših teorij postfordizma iz treh izhodišč: teorije postfordizma so v obsegu raziskovanja preveč geografsko in časovno omejene ter pogosto pretirano optimistične glede političnih in družbenih potencialov »avtonomno producirajoče kreativne multitude.« Drugi del prispevka bo namenjen staromodni marksistični analizi sektorja oziroma polja intelektualne produkcije, pri čemer me bodo zanimale predvsem naslednje problematike: veljavnost zakona vrednosti v času prevlade »kognitivnega« komponent dela, problematiki »fleksibilizacije« in »prekarizacije« zaposlovanja in dela ter razredna razmerja in razredni boj znotraj univerze in drugih institucij v intelektualnem polju.
Osnovna teza prispevka bo, da je današnji »knowledge economy« le ena izmed oblik primitivne akumulacije, ki je podobna bolj znani in bolje raziskani deindustrializaciji oziroma privativatizaciji industrije (katere učinek je bilo, vsaj na postsocialistični polperiferiji, skoraj popolno uničnenje nacionalnih industrij in ekonomij) – tako kot privatizacija industrije ustvari ogromno armado rezervne (in pogosto migrantske) delovne sile, podvrženo hipereskploataciji v gradbeniškem sektorju ali »znajdi se« principu v sektorju samostojnega ali drobnega podjetništva, tudi trenutno potekajoče spremembe in reforme v akademskem sektorju ustvarjajo rezervno armado nomadske najemniške intelektualne delovne sile, podvržene hipereksploataciji na univerzi, raziskovalnih inštitutih, NGOjih in kulturnih institucijah ali obupanim malopodjetniškim preživetvenim strategijam. Politična poanta prispevka bo, da je v takšnih razmerah bolj kot pompozno oznanjanje takšnih ali drugačnih idej komunizma potrebna politična organizacija razrednega boja.

Literatura:

Giovanni Arrighi, The long twentieth century, Verso, 1994.
Maurizio Lazzarato: »Immaterial labour.«
http://www.generation-online.org/c/fcimmateriallabour3.htm
Maurizio Lazzarato: »From capital-labour to capital-life.« Ephemera, 4(3), 2004, 187-208.
http://www.ephemeraweb.org/journal/4-3/4-3lazzarato.pdf
Moishe Postone, Time, labor and social domination, Cambridge university press, 1996.
Paolo Virno: »General intellect.«
http://www.generation-online.org/p/fpvirno10.htm

Primož Krašovec je raziskovalec na Pedagoškem inštitutu, doktorski študent sociologije vsakdanjega življenja na FDV in zaslužni zunanji sodelavec DPU.

Izvorov vse bolj radikalne matematizacije, de-politizacije in de-socializacije sodobne, prevladujoče (neoklasične) ekonomske teorije, ne gre iskati v relativno bližnji preteklosti - v času padca socialističnih režimov v 90-ih, niti v času začetka globalne hegemonije neoliberalizma v 80-ih - temveč že v 2. polovici 19. stoletja, ki časovno zaznamuje vznik marginalistične ekonomske teorije, ki je obeležena s temeljnim preobratom glede na predhodno klasično ekonomijo (gre za fenomen, ki ga sodobni ekonomisti imenujejo marginalistična revolucija). Historični kontekst to teoretsko (kontra)revolucijo meščanskih ekonomistov umešča v serijo poskusov nevtralizacije vse bolj zaostrenih razrednih konfliktov, eksplicitno izraženih predvsem v delavskih uporih, ki so kulminirali v revolucijah leta 1848 in v pariški komuni leta 1871.
Temeljno teoretsko orožje, locirano na strani delavskega gibanja je bila ravno Marxova delovna teorija vrednosti, ki vključuje produkcijo presežne vrednosti in realizacijo profita, pri čemer ta nastaja z eksploatacijo delovne sile (tudi popularizacija Ricardovih idej, prav tako zasnovanih na različici delovne teorije vrednosti, je dobivala vedno bolj socialistično konotacijo). Temeljna točka omenjenega obrata v ekonomski teoriji pa je zaznamovana z negacijo delovne teorije vrednosti (s čimer je vzporedno zanikan sam fenomen eksploatacije delovne sile) in usmeritvijo v koncepcijo vrednosti določenega blaga, ki ni več neposredno povezana s količino dela vloženega v produkcijo le-tega, temveč se vrednost blaga določa v skladu s popolnoma subjektivno in arbitrarno izraženo potrebo ali preferenco abstraktnega individuuma (ki je seveda svobodni in racionalni homo economicus): s tem se zabriše tudi razlika med uporabno in menjalno vrednostjo, ki je bila ena izmed ključnih izhodišč klasičnih ekonomistov in Marxa. Metodološki individualizem, pri preučevanju ekonomskih pojavov, je logična posledica menjave paradigme s strani marginalistov, ki - za razliko od klasikov in Marxa, katerih začetna točka je družbeni karakter akta menjave ter koncepcija menjalne vrednosti kot objektivne vezi med lastniki/producenti različnih blag - začenjajo iz individualnega karakterja (mejne) koristnosti, ter koncipirajo menjalno vrednost, kot izolirano subjektivno vez med individuumom in posamezno stvarjo. Tudi uveljavitev stroge matematične formalizacije in kvantifikacije ekonomskih procesov, ki nadgrajuje de-politiziacijo in de-socializacijo ekonomskega polja, se je v ekonomski teoriji uveljavila prav z marginalistično revolucijo, ki je fokus preučevanja usmerila v abstraktno koristnost, pojmovano kot kvantitativni kontinuum, ki se jo kot tako da meriti.
Produkcijski proces je v marginalistični teoriji reduciran na koncepcijo podjetja kot »črne skrinjice« znotraj katere se »inputi« proizvodnih faktorjev (med katere je vključeno tudi delo, ki znotraj produkcijskega procesa, kot produkcijski faktor nima nobene specifične funkcije) spreminjajo v »outpute« oz. raznovrstne produkte, pri čemer se produkcijski proces dojema kot proces minimizacije stroškov, glede na tržno določene cene: analiza, ki bi vključevala obravnavo lastništva produkcijskih sredstev in nadzor nad produkcijskim procesom, ki iz tega lastništva izhaja, je preprosto odsotna. Antagonistična, razredna dimenzija naenkrat izgine iz ekonomske teorije, med tem ko je za silnici ponudbe in povpraševanja - ki dobita univerzalno eksplanatorno moč - rezerviran statičen, transhistoričen in homogen prostor samoregulirajočega se trga, na katerem se znajdejo svobodni in enaki individuumi. Za najbolj prefinjeno apologijo obstoječih razrednih razmerij se, po vzoru marginalistične teorije, tako izkaže, ne eksplicitno branjenje interesov vladajočega razreda, temveč zanikanje samega obstoja razredov.
Negacijo delovne teorije vrednosti, s strani marginalistične teorije, je spremljal eden izmed temeljnih »uvidov«, - ki ostaja temeljni privid tudi za sodobno neoklasično ekonomijo - po katerem je delo oz. delovna sila v sferi produkcije tretirano, kot vsak drug produkcijski faktor in v menjalnem procesu, kot vsako drugo blago. Namen pričujoče intervencije bo zato, poleg kratkega orisa daljnosežnosti marginalističnih teoretskih (pred)postavk - preko vrnitve k Marxovi politični ekonomiji - pokazati na zmotnost redukcije delovne sile na zgolj enega izmed produkcijskih faktorjev, ter na nevzdržnost koncepcije kupo-prodaje delovne sile, kot blaga, ki se ne razlikuje od ostalih blag, obenem pa s tem re-afirmirati razredni antagonizem (in s tem politično dimenzijo ekonomskega polja), kot koncept brez katerega ostajata, tako produkcijski proces, kot tudi že preprosti akt enostavne menjave denarja za delovno silo, nemisljiva.

Osnovna literatura:
Karl Marx: Kapital (I. in II. zvezek)

Mario Tronti: Workers and Capital -
http://libcom.org/library/workers-and-capital-mario-tronti

Ernest Mandel: The marginalist theory of value and neo-classical political
economy -
http://www.marxists.org/archive/mandel/works/marxist-economic-theory/marginalists.htm

Samuel Bowles: The production process in a competitive economy: Walrassian,
Neo-Hobbesian and Marxist models - http://www.jstor.org/stable/1812702?seq=1

Samuel Bowles and Herbert Gintis: Contested exchange: Political economy and
Modern Economic theory - http://www.jstor.org/stable/1818113

Sašo Furlan je dodiplomski študent analitske politologije na Fakulteti za družbene vede, član študentskega politološkega društva Polituss in član programskega odbora Delavsko punkerske univerze.

Ovo će se izlaganje baviti epistemološkom dimenzijom liberalnog programa. Oslanjajući se na Foucaultove analize usmjerit cemo pažnju na formiranje posebnog diskursa o ekonomiji, kojega danas poznajemo pod nazivom politička ekonomija. Ta je historijska epizoda od osobite važnosti u dvostrukom smislu: prvo, u današnjem javnom i akademskom diskursu veoma često nastaju poteskoče pri pokušaju razlikovanja liberalizma i neoliberalizma. Neoliberalizam se, usprkos manjku dobrih razloga,  uobičajeno tretira kao produžetak klasičnog liberalizma, tj. laisser-faire politike. 
Drugo, klasična se politička ekonomija, prema istom ključu, tumači kao prethodnica danas dominantne neoklasične ekonomike. Potrebno je stoga usredotočiti se na same teorijske diskusije koje su prethodile fomiranju političke ekonomije kao posebnog korpusa znanja, ali istovremeno i na neposredne materijalne uvjete (slabljene mekantilističkog sustava, tehnološki razvoj itd.) koji su imali nezanemarivu ulogu u formiranju liberalnog guvermentaliteta kao nove tehnologije upravljanja, i, u tom smislu, u formiranju političke ekonomije kao forme znanja koja pripada liberalnoj tehnologiji upravljanja. 
Razmatranje interne racionalonsti liberalnog programa, neizostavno vodi do pitanja o mogučoj internoj racionalnosti socijalističkog programa. Pitanje u tom pogledu glasi, da li je moguce naći ili osmisliti socijalistički guvermentalitet? Postoji li neka inherentna racionalnost socijalizma? To je pitanje, koje je Foucault samo uzgred spomenuo, u nekim aspektima otvoreno tokom dvadesetih godina prošlog stoljeća u tzv. debati o socijalističkom računu, kao i u mnogobrojnim diskusijama o socijalističkom samoupravljanju. Ukoliko problem upravljanja nije specifično vezan za liberalni diskurs, koncept guvermentaliteta mogao bi poslužiti kao ishodišna točka za otvaranje diskusije o ekonomiji na ljevici sa plodonsonijim rezulatima od prazne geste pozvanja na povratak političkoj ekonomiji.

Literatura:
1.Thomas Lemke - Foucault, governmentality and critique
2. Thomas Lemke - An indigestible meal? Foucault, governmentality and state theory
3. Sergio Cremaschi - Newtonian physics, experimental moral philosophy and the shaping of political economy
4. Ian Hacking - How should we do the history of statistics?
5. Allin Cotrell, Paul Cockshott – Calc

Mislav Žitko je apsolvent kroatistike i filozofije na Filozofskom fakultetu u Zagrebu i autor stručnih radova i predavanja na temu kritike društva znanja i kritike političke ekonomije tranzicijskih društava.ulation, complexity and planning: the socialist calculation debate once again

Če se po eni strani zdi, da se vsaj v teoriji poskušata politično in ekonomsko povsem ločiti, ter da tudi praksa državne regulacije politiko umika iz polja ekonomije oziroma vsaj pretendira v tej smeri, pa še zmeraj ostaja povsem odprto vprašanje, ali je tudi posameznik kot politično bitje odrezan od ekonomskega oziroma od svoje (z)možnosti, da politično posega v polje ekonomskega.
Vse kaže, da je političnost posameznika v vsakdanjem življenju danes omejena, ker je s strani ekonomije povsem zaseden vsak prostor, ki bi lahko omogočal politično aktivno poseganje posameznika v tok ekonomskega dogajanja. Ekonomija se vzpostavlja in legitimira v lastnem polju. Če je bila namreč politična aktivnost že od starogrške demokracije naprej rezervirana za prostor, ki ga konstituirajo in zapolnijo s politično dejavnostjo državljani v svojem prostem času, torej času, ki je prost prisile, ker je izvzet iz časa dela, potem se nam zastavi vprašanje, kako misliti ta prostor političnega danes, ko se čas ne cepi več na prosti čas in delovni čas. Poenotenje časa, stapljanje časa dela in časa svobode, je ukinilo sam prostor političnega, kjer bi lahko posamezniki v vsakdanjem življenju delovali. Oikos je agoro spremenil v trg/market, politično pa preoblikoval v polje birokracije.
Vendar pa sam ta poenoteni čas (proizvajanja in svobodnega delovanja) ponuja novo možnost delovanja, ki jo v svojem delu Iznajdba vsakdanjosti I: Umetnost delovanja izpostavi Michel de Certeauja. Po Certeauju je človek bitje, ki je zmožno taktičnega zoperstavljanja homogenemu redu, ki je zmožno kljub temu, da biva kot nomad na tujem (ekonomskem) prostoru, spretno ujeti trenutke, ujeti naklonjenost časa, ki ponuja priložnosti, da se postavlja redu naproti in ga preoblikuje v prostor primeren za bivanje.
Čeprav je torej ekonomsko preko združitve delovnega in prostega časa uzurpiralo ves prostor svobode, ki se zdi nujen za vzpostavitev političnega delovanja posameznikov in skupin v vsakdanjem življenju, pa se kot zaveznik političnosti vsakdanjega življenja tukaj izkaže čas. Ne čas, ki se cepi na čas svobode in čas dela, temveč čas, ki vselej ponuja trenutke in s tem priložnosti. Ekonomsko, ki danes temelji prav na vsakdanjem življenju/delu vseh posameznikov, tOREJ ni in ne more biti »osvobojeno« političnega. Tako kot je pokazal Karl Polanyi v delu Velika preobrazba. Politični in ekonomski viri našega časa, poskus vzpostavitve prostega trga ni tolikokrat propadel zaradi interveniranja držav, temveč zaradi vsakdanjega spontanega interveniranja ljudi, ki so vključeni v produkcijske procese.

Lanskega septembra je Paul Krugman, Nobelov nagrajenec za ekonomijo in eden izmed navidnejših zagovornikov keynesianizma nasploh oz. 'radikalnega keynesianizma' linije Keynes-Minsky posebej, v New York Timesu objavil odmeven članek z naslovom How Did Economists Get It So Wrong? (2009). Vsebina na prvi pogled sledi obetavnosti naslova: Krugman se spusti v kritiko tistega, čemur pravi sladkovodna šola ekonomije, kar ni nič drugega kot neoklasični purizem predpostavk o učinkovitosti trgov in racionalnosti udeležencev na trgu. (Nekje vmes najdemo celo napad na prevladujočo teorijo cen, za katero pa alternativa ni ponujena.) Do tu vse lepo in prav, pač mainstream ekonomist, ki je spoznal zablode svoje stroke in se jih je odločil predočiti vesoljni javnosti. A že na prvih straneh se izkaže, da je Krugmanova tarča precej ozko zastavljena; njegovi kritiki namreč uide 'prava', slanovodna šola ekonomije (keynesianizem v vseh svojih preoblekah, z izjemo najbolj zagovednih oblik neoklasične sinteze), ki da pa je pravo izhodišče za analizo makroekonomskih pojavov, torej tudi trenutne gospodarske ter finančne krize.

Krugmanovo analizo sicer tare še nek za sodobno ekonomijo zelo značilen pojav: odsotnost kakršnekoli družbene in zgodovinske umestitve teorij, znotraj katerih ekonomisti mislijo in politik, ki jih zagovarjajo. Spori med različnimi strujami ekonomske misli se jim prikazujejo kot spori izključno intelektualne (v našem primeru izjemoma še geografske) narave, njihovi nasprotniki pa posledično kot osebki dvomljivih umskih kapacitet; ni naključje, da Krugman, ta ultimativni insajder, enega izmed razlogov za matematizacijo ekonomije prepozna prav v tekmovanju med ekonomisti v dokazovanju svojih matematičnih sposobnosti. Razdružbljenje – v podobi metodološkega individualizma – in dehistorizacija zaznamujeta tudi same ekonomske teorije, ki skupaj z objekti svojega spoznanja uživajo ali vsaj pretendirajo na status transhistoričnih resnic. Družbena in zgodovinska dimenzija tako v vsakem primeru izpadeta; in ravno njuna povrnitev – skupaj z razširitvijo kritike ekonomske stroke in pripadajočih politik – je tisto, kar smo si zadali z našim predavanjem.

Literatura:
Araghi, Farshad. 2010. The End of 'Cheap Ecology' and the Crisis of 'Long Keynesianism'. Dostopno prek: http://www.mail-archive.com/pen-l@lists.csuchico.edu/msg14392.html (12. april 2010).
Arrighi, Giovanni. 2010. The Long Twentieth Century: Money, Power and the Origins of Our Time. New York: Verso.
Krugman, Paul. 2009. How Did Economists Get It So Wrong? Dostopno prek: http://www.nytimes.com/2009/09/06/magazine/06Economic-t.html?pagewanted=1&_r=1&em (12. april 2010).
Wolf, Richard. 2009. Reviving Keynesianism: a Critique. Dostopno prek: http://www.rdwolff.com/content/reviving-keynesianism-critique (12. april 2010).
--- Wolf, Richard. 2009. Crises in versus of capitalism. Dostopno prek: http://mrzine.monthlyreview.org/2009/wolff090709.html (12. april 2010).

Rok Kogej je študent politologije in član programskega odbora Delavsko-punkerske univerze.

Prevladujoča metoda razlaganja in obravnavanja ekonomskih pojavov v sodobni ekonomski teoriji je matematizacija (matematično modeliranje).

Večina ekonomistov prakticira matematično ekonomiko, zelo malo ekonomistov pa se dejansko sprašuje o smiselnosti, logičnosti in objektivnosti takšnega matematičnega metodološkega programa v sodobni ekonomski teoriji. Če se že mora nekako upravičiti smiselnost in zaželenost matematične ekonomike, potem se običajno navaja, da so eksaktnost, univerzalnost in preverljivost prepričljivi razlogi za uporabo matematike v ekonomski teoriji.

V prvem delu predavanja bom utemeljil, zakaj so ti običajni razlogi za uporabo matematike v ekonomski teoriji bodisi tavtološki, bodisi napačni. In to nas lahko privede do sklepa, da gre pri matematični ekonomiki za primer metodološkega predsodka - matematična ekonomika torej mogoče le ni tako znanstvena in objektivna, kot se morda komu zdi na prvi pogled.

V drugem delu predavanja bom pokazal, zakaj se zdi matematizacija ekonomske teorije sploh tako sprejemljiva, kakšni so dejansko rezultati matematične ekonomike, kakšna je njihova praktična vrednost, in kako naj v znanstvenem smislu ravnamo, če smo v našem izkustvu soočeni z matematično ekonomiko.

V tretjem delu predavanja pa bom utemeljil, kaj gospodarstvo (ali ekonomija) dejansko pomeni, kaj ekonomska znanost dejansko je, kaj so njena temeljna vprašanja, in kaj je praktična koristnost ekonomske znanosti, za katero ni nujno, da ima z matematiko sploh kakšno zvezo. Pokazal bom tudi, kaj ekonomska znanosti ni. Na koncu bom utemeljil, zakaj je v naši družbi, paradoksalno, pravilna in objektivna ekonomska znanosti še kako pomembna.

Namen predavanja je slušateljem predstaviti temeljne argumente glede smiselnosti prevladujoče metodologije v sodobni ekonomski teoriji, spodbuditi temeljno razpravo in nadaljnje raziskovanje teh vprašanj.

Viri in literatura:

Decker, P. (1982): Die Methodologie kritischer Sinnsuche: Systembildende Konzeptionen Adornos im Lichte der philosophischen Tradition. Doktorsko delo. Erlangen: Palm & Enke.

Friedman, M. (1953): The Methodology of Positive Economics. V Essays in Positive Economics. Chicago: University of Chicago Press.

GegenStandpunkt (2003): »Mathematik in der Ökonomie: Richtig gerechnet, falsch gedacht.« V: Kritik der bürgerlichen Wirtschaftswissenschaft: Glaubenssätze und Methoden der nationalökonomischen Weltanschauung. München: GegenStandpunkt Verlag. Povzeto 10. februarja 2009 s strani http://www.gegenstandpunkt.com/mszarx/oek/arg/1startno.htm.

GegenStandpunkt (2004): »Exaktheitsideal & Mißbrauch der Mathematik in den Geistes- und Gesellschaftswissenschaften: Die Welt als Kurve – Freiheit & Konstruktion des modernen Irrationalismus.« München: GegenStandpunkt Verlag. Povzeto 10. februarja 2009 s strani http://www.gegenstandpunkt.com/mszarx/nat/mathe/ggmathex.htm

GegenStandpunkt (2008): »Die Hypothese.« V: Contradictio.de – Gedanken (nicht nur) zur Zeit. Povzeto 10. februarja 2009 s strani http://www.contradictio.de/hypothese.html.

Rapoport, A. (1980): Mathematische Methoden in den Sozialwissenschaften. Würzburg, Wien: Physica Verlag.

Peter Štrukelj je diplomiral iz mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Septembra 2009 je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani magistriral na temo Matematizacija in modeli v ortodoksni in heterodoksni ekonomski teoriji. Trenutno je zaposlen kot mladi raziskovalec in asistent na Fakulteti za management Koper. Njegovo področje raziskovanja je management tehnologij.

Povratak problematike istorijskog materijalizma na dnevnom je redu. Reaktualizovaćemo pomalo zaboravljenu „klasnu borbu u teoriji“ i postaviti pitanje uslova i efekata teorije koja borbeno zagovara ponovni povratak Marksu. Određenju filozofije kao „klasne borbe u teoriji“ prethodilo je, kako samokritički tvrdi Altiser, teoricističko zastranjenje, čiji je koren bio u svođenju raskida (rupture) marksizma sa buržoaskom ideologijom (koji zavisi od promene klasnih pozicija u filozofskom polju), na epistemološki prelom (coupure) (koji označava istorijski događaj konstituicije jedne nove nauke); otuda svođenje antagonizma marksizma i buržoaske ideologije na antagonizam nauke (Istine) i ideologije (Zablude). I kada kao vrhunac teoricističke devijacije prepozna određenje filozofije kao „Teorije teorijske prakse“, Altiser će reći da je ipak bio u pravu kada je kao bitno pitanje postavio – pitanje marksističke filozofije. Šta je onda uzrok ovoj devijaciji iz ranih radova? Da li je u pitanju tek pokušaj da se – određujući se prema revizionistističkim tendencijama nakon XX kongresa (humanistički marksizam) – istovremeno umakne „klasnom prelomu“ koji je uveliko usvojila sovjetska doktrina u periodu Staljinove vladavine („proleterskoj nauci“)? U svakom slučaju, izgleda da je politički legitimitet marksizma suspendovan, tj. zamenom klasnog preloma epistemološkim, sveden na naučni legitimitet. I otuda, najzad, nužnost ponovnog uvođenja klasne borbe u teoriju koja je težila da je odagna. Ali zapravo, ni ranije ni kasnije, nikada problem i nije bio da se naprosto teorijski afirmiše klasna borba „kao takva“ i njen primat, nego je problem uvek bio naznačiti kako klasna borba određuje teoriju, i naročito kako ona određuje njenu vlastitu teoriju (teoriju klasne borbe). Ukoliko marksizam ne može naprosto da bude nauka jednog predmeta, „istorije“, ukoliko se on konstituiše i razvija samo u borbi i putem borbe protiv vladajuće ideologije, glavni aspekt sa tačke raskida s prethodnom ideologijom jeste „Marksova teorijska pozicija koju bismo jednom zaista dvosmilenom rečju mogli nazvati njegovom filozofijom“ (Za Marksa).

Ob dandanašnjem retoričnem spraševanju o »aktualnosti Marxa« njegovi zagovorniki počnejo usodno napako, ko se naivno priključujejo omenjeni retoriki. Ta retorika, ki kroži po javnosti in ki je proizvod nekaterih publicistov leve provenience, meri na aktualnost Marxove ideje transformacije družbe v komunizem, pri čemer kot argument Marxovo napako (logična nujnost komunizma zaradi protislovja med razvitostjo produktivnih sil in kapitalističnimi produkcijskimi odnosi) nadomestijo z moralistično obsodbo kapitalizma. V predavanju si bomo prizadevali pokazati nasprotno, in sicer, da prav govor o aktualnosti Marxa, ki meri na Idejo komunizma, preprečuje, da bi zares vzeli tisto, kar je pri Marxu najbolj uporabno: Kapital kot ekonomska teorija, predvsem pa kot teorija krize. V tej luči lahko tako objektivne ekonomske raziskovalce, kot zavračanje Marxove ekonomske teorije v imenu politike (Badiou), ugledamo na istem mestu: Njihov »spregled« Marxove teorije krize izvira iz dejstva, da sami nimajo teorije krize, krize, ki ni nič drugega kot logična napaka, a hkrati konstitutivni pogoj logike kapitalizma.

Osnovna literatura:

Karl Marx, Kapital, zvezek 1; zvezek 3.
Karl Marx, Grundrisse, poudarek na t.i. fragmentu o strojih.
Karl Marx, Cena, mezda in profit, v: MEID IV.
Ernest Mandel, Desetletje krize 1974-1984.

Predaval bi o treh temah, ki so po mojem prepričanju bazične za razumevanje ustvarjanja, ohranjanja in delitve vrednosti. Gre za za osnovne ekonomske pojme, ki se jemljejo preveč samoumevno in so premalo razumljeni oz. sploh niso razumljeni. Predavanje bi temeljilo na praktičnih primerih, poenostavitvah in enostavnih izračunih, s ciljem osvetlitve čimvečjega števila perspektiv na posamezno temo.

Osnovni pojem celotnega predavanja bo pojem in pomen kupne moči. Se pravi, moje izhodišče ne bo proizvodnja, kot je to običajno tako za marksistično tradicijo kot za neoklasične ekonomiste, temveč kupec. Tisto, na kar sam stavim in kar bom v prispevku skušal pokazati je, da je kupec razlog, cilj in pogoj možnosti proizvodnje in ne proizvodnja razlog, cilj in pogoj možnosti kupca. Če je danes kaj očitno, je očitno to, da brez kupca nima ne delavec kaj delati ne proizvodnja kaj proizvajati. Skratka, kapital podjetja ni drugega kot sposobnost privabiti kupce k nakupu. V tem pogledu se mi zdita marksizem in neoliberalizem sorodna, saj se oba borita za moč produktivenga sektorja. Na ta način so izpeljane tudi ekonomske teorije (npr. Sayev zakon trga: vsaka ponudba najde svoje povpraševanje), ki propagirajo več dela in več proizvoda kot nekaj dobrega.
Sam simpatiziram bolj s perspektivo: več kupne moči, več prostega časa, manj (človeškega) dela (namenjenega zadovoljitvi osnovnih življenjskih potreb). Gre za hrbtno plat iste medalje, a šele skoznjo je po mojem moč razumeti medaljo.

U uvodu mog izlaganja ukazacu na cinjenicu da Zapadni Balkan kao geopoliticka designacija jedog regiona je za prvi put spomenuta u 1998 godine, na samitu Evropske Unije u Vienu. Posle inauguriracije Zapadnog Balkana, ova sintagma koristiti se kao legitimna kovanica za odredzeni geopoliticki region koji se prostire na 264.256 km². Zapadni Balkan mozemo razumeti kao pokushaj da se kompresiraju sva nejasna znacenja Balkana, sada vezani za odredenu teritoriju preko iscrtanu topografsku konturu. Tu se Evropska Unija podrazumeva kao operator realnosti producirajuci Zapadnog Balkana kako Socijalnog /Poltickog /Geopolitickog/Ekonomskog/ Kulturne konstrukcije koja sluzi odredzenom cilju u odredzeni vremenski ram. Šta vishe, Zapadni Balkan postaje oblast imaginacije, fantazije, mitova i opsesije. Celokupni Zapadni Balkan je Border land, opkruzan sa zemlje Evropske Unije, on pretstavlja novi tip polarizacije. Distinkcija se moze uraditi izmedzu centra i periferije, razlicitih pazarih uslova, i pojava neshto shta bih imenovao kao tranziciono stanje unutar granice Zapadnog Balkana. Zajednicka nit ovog regiona je problem samo-reprezentacije, u smeru Marksove tvrdnje da Oni koji ne mogu sami sebe reprezentirati, oni moraju biti reprezentirani, tu je iscekivanje da se progovori kao autentican pripadnik reprezentirane grupe, potpuno adekvatan za svoju populaiju.

U seminaru će se govoriti o problemu političke emancipacije. Pokušat ćemo odgovoriti na pitanje koliko različiti tipovi identitetskih politika, koje se nerijetko proklamiraju emancipatorskima, uistinu emancipiraju od specifičnog tipa politike, onog političke ekonomije. U tom smislu postavit ćemo pitanje da li se o političkoj ekonomiji može govoriti samo kao o socijalnoj fizici, kako se ona prezentira u (neo)liberalnom diskursu. Kakav tip emancipatorne politike je moguć kroz kritiku političke ekonomije? Koliko takav tip politike komunicira ili ne sa različitim tipovima identitetskih politika?

Paolo Virno v Slovnici mnoštva postavi radikalne teze o postfordističnem produkcijskem načinu. Ena od tez, za katero se zdi, da je ključna, je teza o »ukinitvi produkcijskega časa« kot podlage menjalne vrednosti blaga, ki jo izpelje iz Marxove analogne teze iz t.i. Fragmenta o strojih v Grundrisse. Avtor si bo preko koncepta mezde in njene vpetosti tako v produkcijsko, kot konsumpcijsko fazo kapitalističnega procesa prizadeval pokazati ravno nasprotno, torej, iz koncepta mezde deducirati delovni čas kot še vedno obstoječo podlago menjalne vrednosti. Na ta način bo poskušal osvetliti nekatere simptomatične točke Virnove metodologije, pri kateri je glavni poudarek na redukciji kapitalističnega produkcijskega načina na njegovo produkcijsko fazo, kjer umanjka sleherna analiza distribucijske plati procesa, ki na novo osvetli probleme Virnove teorije.

Tematizacija odnosa humanitarne pomoći kao dela kapitalističke eksploatacije – koje su pozitivne strane. Preispitivanje parole: »Pomoć je nasilje« na relaciji Hegel-Žižek-Sloterdajk. Istraživanje Badjuove trijade – vojna intervencija, ekonomija, pomirenje, kritika ideje pomirenja kao normalizacije imperijalno uslovljenog stanja.

U svojim najranijim radovima, kao što su Le Système des objets (1968), La Société de consummation (1970), a posebice Pour une critique de l’economie politique du signe (1972), Jean Baudrillard još je uvijek prvenstveno zainteresiran za de Saussureovu semiologiju i 'simboličku razmjenu'. Tekstove ranog Baudrillarda u tom smislu ne karakterizira postmoderni diskurs po kojem je kasnije postao poznat (teza o simulaciji, Zaljevskom ratu koji se nije dogodio, 11. rujnu, itd.), već koncizan i kritičan stil. Pod utjecajem Georgesa Bataillea i Rolanda Barthesa, Baudrillard zagovara tezu da svaki objekt, kao znak, kaže nešto o svojim korisnicima, te da je Marx bio u krivu kad je robu raščlanio na razmjensku i upotrebnu vrijednost.

V pričujočem zapisu obravnavamo osrednji epistemološki in teoretski problem kritike politične ekonomije, t.i. transformacijski problem. Problem ima kvantitativni in kvalitativno plat, obe ostajata do danes odprti. Ukvarjamo se predvsem z drugo razsežnostjo, in sicer tako, da jo (1) zastavimo kot problem izdelave koncepta spremenjene oblike (verwandelte Form) in jo (2) umestimo v epistemološki (dialektični materializem) in konceptualni (historični materializem) okvir althusserjanskega marksizma. Predavanje obsega le zadnje štiri točke, pri čemer pa ves čas temelji na izpeljavah iz prvih treh. Zato jih slušateljem ponujamo v pisni obliki kot pripravo na predavanje.

Autor bi želeo da, na seminaru, posveti pažnju tematici Verbindunga – ključnog koncepta Marksovog razumevanja strukture društvene formacije. Osvetljavanje ovog koncepta trebalo bi da se izvede preko upoređivanja ove tematike sa problematikom (socijal)darvinizma, sa jedne, te sa problematikom kombinatorike u matematičkom smislu sa druge strane. Prema autorovom stanovištu, i jedna i druga problematika su strane marksističkoj koncepciji Verbindunga, prva zbog svog izravno genetičkog karaktera, stranog istorijskom materijalizmu, druga zbog činjenice da se kod Verbindunga ne radi „o kombinatorici u užem smislu te riječi, tj. o obliku u kojem zamenjuju mjesta samo faktori i njihovi odnosi, a ne i njihova priroda“ (Balibar, E., „O temeljnim pojmovima historijskog materijalizma“).

Prevladavajućim oblikom separacije od logike neoliberalizma danas se još uvijek smatra marksistička logika klasne borbe. Da je stanje kompliciranije nego što se čini pokazuju različite društvene situacije u kojima se te suprotstavljene logike lako pomiruju. Sve je više slučajeva (barem u Hrvatskoj) u kojem zastupnici marksizma i liberalizma zauzimaju istu poziciju prema radničkim pokretima koji postaju odviše ideološki prljavi ili anakroni da bi preuzeli ulogu revolucionarnog pokretača koja im je nekada pripadala. Želim analizirati tektonske promjene koje su se dogodile u marksizmu kao teoriji, a koje ga sve više približavaju logici politike identiteta doprinoseći time sveopćem zatiranju ideje emancipatorne politike.

Namen tega kratkega ekskurza je izvesti paradoksalen poskus vzporednega branja Marxove analize vrednostne forme in Fregejeve logiške konstrukcije numeričnega pojma.
Marxova analiza vrednosti, ki je obenem konstrukcija pojma vrednosti, se drži predvsem naravoslovnega diskurza (pozornost velja kvantiteti in kvaliteti, kakor se kažeta v vrednostnem izrazu). V ospredju je ukvarjanje s substanco, z bistvom, z mero in merilom vrednosti. Zato tukajšnje podvzetje temelji na zastranitvi teh momentov, v ospredje pa postavlja druge, manj očitne teoretske procese, ki delujejo v ozadju vrednostne forme.

Klasični ekonomski pristop vstopno točko svoje analize ąe zmeraj zvaja na racionalnega individuma, čigar počelo je maksimizacija lastne koristi. Dogma za katero se Marksu v uvodu h Grundrisse niti ne zdi vredno prelivati veliko črnila in jo zavrne na kratek a mojstrski način. Ta ista dogma še danes straši naokrog in na povsem neokusen način obvladuje prevladujoči ekonomski diskurz.

Hoćemo li zaključiti da nema marksovske ili marksističke »političke ekonomije«, budući da Marx određuje svoj diskurs kao kritiku političke ekonomije? Poznato je da Marks radikalno kritikuje političku ekonomiju, ukoliko je njen pretpostavljeni objekt (zadovoljenje potreba, bogatstvo nacija, itd.) definisan ideološkim kategorijama modernog buržoaskog društva, odnosno vrednostima buržoaske politike prerušene, zarad ideoloških razloga, u nauku političke ekonomije: otuda Marxovo određenje političke ekonomije kao »buržoaske nauke« ekonomije. Na jednoj strani, dakle, »buržoaska nauka« ekonomije, na drugoj kritika političke ekonomije, za koju Marx kaže, u pogovoru za drugo nemačko izdanje »Kapitala«: »Ukoliko takva kritika [kritika političke ekonomije] uopšte zastupa neku klasu, može ona zastupati samo onu čiji je istorijski poziv da prevrne kapitalistički način proizvodnje i da potpuno ukine klase, dakle samo – proletarijat.«

Do nedavno se govorilo o kraju ere poizvodnje (Bodrijar), ali i o kraju istorije (Fukujama). Odakle dalazi taj apokaliptičan ton? I šta on za nas danas znači? Da li je dovoljno reći da je u pitanju nova ideologija, ili je potrebno učiniti još nešto više kako bi se takvo stanje objasnilo? I ako bar malo vodimo računa o tom tonu, možemo li postaviti pitanje kako danas stoji stvar sa kritikom političke ekonomije?

Objekt naše raziskave bo dvojen: na eni strani se bomo lotili pregleda nekaterih teoretskih analiz jugoslovanskega samoupravnega socializma, nato pa jih bomo v drugem koraku dopolnili s (post)althusserjansko, točneje regulacionistično analizo.

Postavio bih pitanje problema teorijske izgradnje znanja o društvenim činjenicama kroz strukturalističku interpretaciju istorijskomaterijalističke problematike Marxovog dela, sa naglaskom na problem mišljenja politike.

Govor o askezi zauzima istaknuto mesto kod autora koje je Pol Riker nazvao „majstorima sumnje”. Askeza se pojavljuje kao volja za moć u analizama Genealogije morala, odnosno kao represivna desublimacija u jednom razumevanju psihoanalize. Naš je zadatak da odredimo mesto pitanja askeze u kritici političke ekonomije, s posebnim osvrtom na I knjigu Kapitala. Pre svega moramo videti da ovaj kritički govor ne interpretira askezu u opštoj povesti Zapada, već izrazito u jednoj povesnoj situaciji. Moramo da analiziramo i sam razlog zbog kojeg baš u slučaju Marksa nije posvećena pažnja problematici askeze. Reč je o predrasudi koja smatra da je naglašavanje važnosti askeze svojstveno samo Veberovoj analizi kapitalizma. Za razliku od ovog pristupa moramo drugačije da pročitamo i sam tekst Vebera, moramo se osloboditi od predrasude koja već unapred čita Protestantsku etiku i duh kapitalizma kao puki prigovor shvatanju baze i nadgradnje u istorijskom materijalizmu.

Z naslovom Razmerja v filozofiji skuša predavanje pokazati na diskrepanco med tradicionalnim dojemanjem filozofije kot ljubezni do modrosti in intelektualističnim/romantičnim pogledom na snovanje filozofije ter dejanskimi procesi produkcije filozofske ‘vednosti’.