Programsko pismo

Althusser - teorija, ideologija in antihumanizem

Na bralnem krožku se bomo ukvarjali z Althusserjevo epistemologijo, teorijo ideologije in kritiko humanizma. Pri prvi gre za branje Marxa v teoretskem prostoru, v katerem je prevladoval strukturalizem in za Althusserjevo svojevrstno vrnitev Marxu, ki kot pogoj zvestobe klasičnim tekstom zahteva njihovo temeljito predelavo, iskanje tišin in izpustov, branje »proti toku« teksta, ki je v mnogočem podobno strukturalističnim analizam in psihoanaličnim interpretacijam.

Althusserjevo branje Marxa je potrebno razumeti v kontekstu povojnih razrednih bojev (zlasti) v Franciji, ter buržoaznih in marksističnih kritik stalinizma, med katerimi so pomembno mesto zavzemala branja, ki so se omejila na zgodnje Marxove tekste, kjer je bilo mogoče izhajati iz problematike človekove eksistence. Althusserjeva kritika tovrstnih podjetij temelji na tezi, da antropocentrizem (humanizem) v teoretski analizi pomeni zdrs na feuerbachovskega abstraktnega človeka, ki je pravzaprav osišče buržoazne ideologije, torej odmik od revolucionarne teorije in politike. Althusserjev teoretski antihumanizem reaktualizira Bachelardov koncept epistemološkega reza, ki ga izpelje kot teoretsko prakso Marxovega razmejevanja od Heglovega in Feuerbachovega problemskega polja (npr. od abstraktnega človeka do družbenih formacij), pri čemer na novo definira Marxovo materialistično pojmovanje zgodovine (znanosti) in dialektike (filozofije).

Drug pomemben učinek Althusserjevega boja s humanizmom je njegova teorija ideologije, v kateri ideologija dobi materialno eksistenco, subjekt pa postane učinek ideološke interpelacije. Althusserjeva teorija ideologije tako z idealističnimi in humanističnimi teorijami ideologije obračuna znotraj (v nasprotju z, denimo, Foucaultom in Deleuzom) marksističnega teoretskega horizonta. Morda je sodobna inflacija etik, človečnosti, čistih ljudi in spiritualizma pravi trenutek za vrnitev k Althusserju.

Lev Centrih in Primož Krašovec