Uvodno mini predavanje, 17.10.
17.10. ob 20h bo v knjižnici Mirovnega inštituta na sporedu uvodno srečanje bralnega krožka DPU "Althusser - teorija, ideologija in antihumanizem", na katerem bom predstavil delovanje krožka, teoretsko in politično situacijo, v kateri je delal Althusser in literaturo, ki jo bomo brali na seminarju.
Za Althusserja
Čeprav je bila radikalna levica 20. stoletja vedno tesno povezana s teorijo, to razmerje nikoli ni bilo enostavno ali harmonično. V Franciji v šestdesetih ni bilo nič drugače: družbene in politične boje so spremljali nič manj intenzivni teoretski boji. Francoska vloga v alžirski vojni za neodvisnost in neizprosna disciplina in nadzor v družbi dela so na levici sprožili razočaranje in upor proti povojnemu modelu socialne države, obenem pa komunizem ni imel več veliko mobilizacijske moči in za radikalno levico v Franciji v šestdesetih ni več predstavljal edine utopije. Tako kot je alžirska vojna diskreditirala socialno državo razrednega kompromisa, je stalinizem, katerega zločini so bili do šestdesetih splošno znani tudi na Zahodu, močno načel utopični potencial komunizma. Radikalna levica je zato opustila model disciplinirane avantgardne partije in se začela navdihovati pri gverilskih gibanjih v tretjem svetu in pri kitajski kulturni revoluciji ter začela eksperimentirati z novimi oblikami političnega boja. KPF ni sledila tem spremembam v množicah in je ostala dogmatična, zategnjena in staromodna. Zato so se je mladi radikalci in intelektualci začeli izogibati.
V polju revolucionarne teorije je soočenje z zločini stalinizma sprožilo krizo marksizma. Na stalinizem so radikalni intelektualci reagirali na dva načina – ali so ostali marksisti in se vračali k mlademu, humanističnemu Marxu, ki je bil v času stalinizma in sovjetske državne filozofije dialektičnega materializma v nemilosti, ali pa so se odpovedali marksizmu in iskali nove teorije, ki bi lahko služile novim oblikam politike (boju za pravice manjšin, seksualni osvoboditvi, boju proti disciplinarni družbi dela). Nove teoretske smeri v Franciji so bile vse tako ali drugače, posredno ali neposredno, obarvane s strukturalizmom, ki je prelomil s sartrovskim humanističnim eksistencializmom. Nova radikalna levica je bila v konfliktu tudi s komunizmom – mikropolitika razpršenih, gverilskih gibanj proti razredni politiki komunističnih partij, strukturalizem proti marksizmu.
V tej pogosto protislovni in kaotični, a izjemno produktivni teoretski in politični situaciji, je bila Althusserjeva pozicija težka in nenavadna. S krizo marksizma se je spopadel ne da bi zapustil teren historičnega materializma a tudi ne da bi sprejel lahko rešitev, afirmacijo mladega Marxa. Tako je bil v polju teorije na strani strukturalistov, a je - drugače kot strukturalisti (denimo Foucault in Deleuze - zavedam se, da je oznaka strukturalista za mnoge, pa tudi zanju sama, sporna, a se naslanjam na Dolarjevo opazko da strukturalista spoznaš po tem, da zase trdi, da ni strukturalist), ki so se večinoma odpovedali konceptom ideologije, razrednega boja, dialektike idr. - svoj teoretski antihumanizem zasnoval znotraj marksističnega horizonta. S strukturalističnim branjem Marxa, ki veliko dolguje Bachelardu, Levi-Straussu in Lacanu, je poskušal ohraniti revolucionarni naboj marksistične teorije in jo obenem rešiti pred humanistično ideologijo bralcev mladega Marxa. Tako si je nakopal mogočne nasprotnike in postal zelo nepriljubljen tako med uradnimi intelektualci KPF (Garaudy, Mury) kot med večino evropskih marksistov, ki so tedaj veliko delali na Heglu in mladem Marxu (Frankfurtska šola, Praxis).
V polju politike je bil Althusser podobno osamljen. V KPF je veljal za čudaka in potencialno nevaren element, obenem pa je bil zelo kritičen tudi do izveninstitucionalne levice. Zvest Leninu je imel dogodke maja 68 za izbruh otroške bolezni, kar mu je nakopalo jezo nove radikalne levice.
Če bi v Epikurovi materialistični teoriji, ki je bila tako ljuba poznemu Althusserju, vzporedno padanje atomov nadomestili z vzporednim padanjem entuziazmov in zvestob, bi Althusserjevo življenje predstavljalo naključno in nepredvidljivo srečanje revolucionarnega entuziazma in zvestobe marksistični teoriji – v času začetka konca obeh nemogoče in nevzdržno srečanje, srečanje, ki ga je lahko pripeljalo le v samoto in norost. A Althusserjeva vrnitev k Marxu, ta, rečeno z Benjaminom, tigrov skok v preteklost, je odkrila šibko mesijansko moč komunistične teorije in politike, ki nam danes – v času, ko Althusserjevi učenci ponovno odkrivajo Hegla, demokracijo in subjekt in ko je Althusser deležen banalizacij in vulgarizacij na raznih oddelkih za kulturne študije, v tem trenutku nevarnosti – ponovno postaja vidna.
Primož Krašovec