Pismo
Če bi si v infantilni maniri, ki nikakor ni tuja današnjemu času, zamislili tekmovanje med osrednjimi pojmi psihoanalize – kateri od njih bi zasedel prvo mesto? Kandidatov za zmago je gotovo več. Je to transfer, morda potlačitev, seksualnost? Gon smrti, Ojdipov kompleks, travma? Morda preprosto: nezavedno? Ali vendarle simptom?
Če bi infantilnost gnali naprej, bi se pred tekmovanjem poglobili v statistično bazo, v našem primeru v znameniti Vokabular psihoanalize Laplanchea in Pontalisa. Kaj bi ugotovili? Veliko izenačenost kandidatov, z izjemo enega. Simptom bi morda zasedel prvo mesto, a vsekakor, in to je znano že vnaprej, nastopil bi zunaj konkurence. Če namreč odmislimo kratko geslo o »tvorbi simptomov«, simptom kot samostojni vpis v talmudu psihoanalize – vendarle gre za skorajda uradni komentar Freuda – sploh ne nastopa. Kaj bi utegnil biti razlog?
Sprva bi morda pomislili, da je vzrok njegove odsotnosti dejstvo, da simptom po svojem izvoru ni psihoanalitični koncept. A to velja za večino omenjenih pojmov. Psihoanaliza je namreč najbolj produktivna takrat, ko igra na odprtem polju konceptov, ko ji ne gre za izgradnjo zaprtega sistema zgolj njej lastnih pojmov. In če se je Freud v začetkih ograjeval od medicinskih in idealističnih konceptov, in sicer tako, da jih je vzel za svoje, je to strategijo moral ponoviti tudi kasneje, ko so njegovi nasledniki poskušali doseči tisto, kar nikoli ni bila Freudova želja: postati izumitelj.
Razlog za odsotnost gesla simptom je torej treba poiskati drugje. Če ne bi šlo za vokabular psihoanalize, bi deskripcija njegovih pojavnih oblik sicer obsegala strani in strani, a vendarle ne bi predstavljala večjih težav. Že klasičnih primerov je nepregledno število, od pokašljevanja, spazmov in varovalnih formul do simptomatskih pozab in prisilnega postiljanja postelje. A deskripcija, čeprav nujna, nikoli ni bila smoter psihoanalize.
In seveda, v nekem smislu tudi deskripcija notranje logike razvoja Freudovega razumevanja simptoma ne bi bila nemogoča. Še več, nobenega dvoma ni, da sta bila tega sposobna tudi avtorja vokabularja – zakaj potem geslo »simptom« manjka?
Edina prepričljiva razlaga je torej bržkone v tem, da za samostojno geslo preprosto ni bilo potrebe. Vse, kar sta imela povedati o simptomu, sta povedala že drugod in v nekem smislu sta imela prav. Simptom je neločljivo zvezan z vsakim od zgoraj omenjenih pojmov, razumevanje simptoma je že vpeto v razumevanje transferja, potlačitve, seksualnosti, gona smrti, Ojdipovega kompleksa, travme. O simptomu ni mogoče govoriti ločeno.
A konec koncev to velja za vsakega od temeljnih pojmov psihoanalize. Gesta vokabularja nas namreč ne sme zavesti v prepričanje, da te poteze veljajo zgolj za pojem simptoma. Ni zgolj pojem simptoma, simptom v logiki reprezentacije tisti, ki je izmuzljiv in ga ni mogoče pozitivno opredeliti neodvisno od drugih konceptov. »Simptom« prej označuje samo nemožnost izgradnje psihoanalitičnega sistema, nemožnost, da bi se psihoanaliza – tako v teoriji kot v praksi – kdaj izšla. In zdi se, da edino na ta način dobi svoj smisel govor o historičnem razvoju razumevanja simptoma, edino na ta način ta govor postane več kot zgodovinska razprava.
Seminar se odvija vsak torek ob 19. uri v knjižnici Mirovnega inštituta (Metelkova 6) in sicer od 23. 10. 2007 do 29. 1. 2008, z izjemo zadnjih dveh tednov v letu 2007. Mentor seminarja je Tadej Troha. Na seminar se je potrebno prijaviti na elektronski naslov dpu@mail.mirovni-institut.si. Edini pogoj za udeležbo na seminarju je prebrana literatura.
Na prvem srečanju, ki bo potekalo v torek 23. 10. 2007, bo na sporedu uvodnik mentorja, v branju pa bo že prvi tekst: Sigmund Freud (2006): poglavje »Govorni spodrsljaji«, v: Psihopatologija vsakdanjega življenja, Ljubljana, Mladinska knjiga, str. 50-90. Ostala temeljna literatura seminarja (v kratkem bo dostopna tudi na http://dpu.mirovni-institut.si/Simptom.php):
FREUD:
1. Inhibicija, simptom in tesnoba, Analecta, Ljubljana 2001.
2. Študije o histeriji (»Gospodična Elisabeth von R.«), Delta, Ljubljana 2002.
3. Spisi o družbi in religiji (»Prisilna dejanja in opravljanja verskih obredov«, »'Kulturna' spolna morala«), Analecta, Ljubljana 2007.
4. Spisi o psihoanalitični tehniki (»Spominjanje, ponavljanje in predelava«, »Konstrukcije v analizi«), Analecta, Ljubljana 2005.
5. »Samopredstavitev«, v: Delta, 3–4/2005, str. 9–65,
»K zgodovini psihoanalitičnega gibanja«, v: Problemi, 5-6/2002, str. 5–71.
6. Psihopatologija vsakdanjega življenja, Mladinska knjiga, Ljubljana 2006, (poglavje »Simptomska in naključna dejanja«), str. 155–175.
7. Metapsihološki spisi (»Nagoni in njihove usode«), Studia Humanitatis, Ljubljana 1987.
8. Spisi o seksualnosti (»Značaj in analna erotika«, »Otroška genitalna organiziranost«), Analecta, Ljubljana 2006