Partizanarice 3: Peta zaseda

V ponedeljek, 14. decembra ob 19. uri se bo odvila tretja seansa letošnjega filmskega krožka, ki je v prvem semestru posvečen temi »Partizanarice«. Razprava o filmu Peta zaseda (1968, Franceta Kosmača bo potekala pod mentorstvom Petra Stankoviča

V Sloveniji je bilo v času socializma posnetih 26 filmov, ki se tako ali drugače dotikajo partizanske vstaje. Na prvi pogled je delež filmov s partizansko tematiko v celotni slovenski filmski produkciji do leta 1989 razmeroma velik, toda podrobnejša analiza kaže, da je kar nekaj od teh filmov povezanih s temo parizanstva zgolj posredno, predvsem pa da tudi med tistimi bolj dosledno partizanskimi slovenskimi filmi skorajda ni stvaritve, ki bi se v resnici približevala konceptu partizanarice kot se je uveljavila s popularnimi jugoslovanskimi (zveznimi) in srbskimi produkcijami v obdobju druge polovice šestdesetih in prve polovice sedemdesetih let (t. im. »rdeči val«). Slovenski partizanski filmi so z eno samo resnično čisto izjemo (Dobri stari pianino (France Kosmač, 1959)) v resnici partizanski zgolj na površini, saj se njihovi ključni vsebinski in formalni poudarki praviloma nahajajo drugje, na primer pri formalnem eksperimentiranju, eksistencialističnih premislekih o življenju in dolžnosti, poskusih zabavanja in ugajanja, nacionalni spravi ter – ne nujno čisto na koncu – pri kritiki dogmatičnega enostrankarskega sistema.

Film Peta zaseda (France Kosmač, 1968) je neupravičeno pozabljena slovenska filmska klasika, ki jo je mogoče prišteti v zadnjo kategorijo, saj je veliko pred bistveno bolj razvpitim Nasvidenje v naslednji vojni (Živojin Pavlović, 1980) dekonstruirala popularna črno-bela slikanja partizanske vstaje, znotraj tega pa še posebej izzivalno problematizirala komunistično uzurpacijo partizanskega boja in izpraznjene rituale socializma v času, ko je bil film narejen.

Peter Stankovič