Partizanarice 2: Most

V ponedeljek, 30. novembra ob 19. uri nadaljevali z drugo seanso letošnjega filmskega krožka, ki bo v prvem semestru posvečen temi »Partizanarice«. Razprava o filmu Most (1983, 105 minut ) Hajrudina Krvavca bo potekala pod mentorstvom Leva Centriha.

Jugoslovanski partizanski film je šel skozi mnoge preobrazbe, v katerih je obdelal skorajda vse; od najpomembnejših dejanj iz ljudske revolucije, v zgodovinopisju nezabeleženih ali spregledanih junaštev, pa vse do najrazličnejših medčloveških dram, ki trdne opore v resnično zgodenih zgodovinskih dogodkih niso potrebovale. Prav vsem filmom, ne glede na stopnjo razvoja žanra ali fabulativne tematike pa je nekaj skupnega, namreč, dobiti in izvršiti partizansko nalogo. Partizanski film še najbolj dosledno in prepričljivo bere zgodovino jugoslovanske revolucije v tem, da ne priznava obstoja kakršnega koli mirnega zaledja, točke nevtralnosti, niti notranje človekove emigracije. Borbe posledično potekajo povsod, pobeg je nemogoč. Partizanska naloga (pri)zadene vse in vsakogar brez izjeme, še najbolj pa tiste, ki se ji želijo izmakniti; je edina stabilna točka v popolnoma nepredvidljivem in nevarnem dogodkovnem terenu, kjer se razmere praviloma spreminjajo povsem neodvisno od želja in načrtov akterjev, in kjer imajo besede in stvari običajno to neprijetno lastnost, da so v resnici nekaj drugega, kot tisto za kar se izdajajo.
Partizanska naloga, v Krvavčevem Mostu, filmsko dogajanje pripelje do vrelišča tako, da akterjem skrči medsebojno razdaljo do te mere, da jim ne preostane nič drugega kot obračun, v katerem je neodločen izid izključen. Most je treba porušiti. Za vsako ceno. Za Krvavca partizanska naloga ni zgolj tema fabule, temveč tudi dramaturško sredstvo. Zdi se, da je bolj kot sama filmska vsebina, ki kljub svojemu fikcijskemu jedru preko številnih podob in motivov aludira na resnične zgodovinske dogodke, dejanski zgodovini bistveno bolj korelativna režiserjeva metoda sama.

Lev Centrih