Zdenko Kodelja: Izobraževanje - človekova pravica in javno dobro ali tržno blago?

Družba, ki samo sebe vzneseno razglaša za družbo znanja, je v resnici vse bolj podobna družbi, v kateri je trg postal merilo vseh stvari, znanje trgovsko blago, izobrazba pa utopija. Tako se izobraževanje po eni strani vse bolj dojema kot nepogrešljivo sredstvo za uspešno tekmovanje tako podjetij kakor tudi nacionalnih gospodarstev na vedno bolj konkurenčnem globalnem trgu, po drugi strani pa kot trgovsko blago, katerega prodaja na trgu izobraževalnih storitev naj bi bila podvržena, tako kot vsako drugo blago, običajnim pravilom komercialnih transakcij. V tem kontekstu je šola vse bolj videna kot podjetje, izobraževanje in znanje pa nista več razumljena kot javno dobro, temveč kot zasebna dobrina s predvsem ekonomsko vrednostjo, ki se obravnava kot vsako drugo blago, ki se prodaja in kupuje na trgu.

Če se bo nadaljeval ta trend, bo šola vedno bolj podrejena gospodarstvu, njena poglavitna funkcija pa bo produkcija »človeškega kapitala«. V taki šoli bosta dominirali dve vrednoti: koristnost in učinkovitost. Vrednoti torej, ki sta po mnenju kritikov neoliberalne doktrine izobraževanja uničujoči za tradicionalni model javne šole, saj postaja šola vse manj avtonomni kraj širjenja vednosti, socialne integracije, moralnega oblikovanja in formiranja razsvetljenega državljana, in vse bolj kraj vzgoje potrošnika.

Dr. Zdenko Kodelja, znanstveni svetnik in vodja Centra za filozofijo vzgoje na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani. Je avtor mnogih člankov s področja filozofije vzgoje, izobraževanja in knjig Objekt vzgoje, Laična šola in Pravičnost v izobraževanju. Član uredniških odborov dveh mednarodnih revij (Jahrbuch für Bildungs- und Erziehungsphilosophie; Theory and Research in Education), poklicnih združenj (Philosophy of Education Society of Great Britain; International Network of Philosophers of Education) in eden od koordinatorjev sekcije za filozofijo vzgoje pri European Educational Research Association.

Poročilo s predavanja

Celotno predavanje je podalo nekakšen ABC aktualnega poseganja neoliberalne ekonomske doktrine na področje šolstva. Predavatelj je uvodoma analiziral politično-ekonomske okoliščine polpretekle zgodovine, ki so omogočile, da se je splošna pravica do izobrazbe, ki je v Deklaraciji iz leta 1948 zabeležena kot ena izmed temeljnih človekovih pravic, nenadoma prelevila v dolžnost. Namreč dolžnost vsakega posameznika, da se naj izobražuje in s tem vlaga vase, v svoj »človeški kapital«, kakor se temu sedaj reče. Če nam dediščina francoske revolucije in razsvetljenstva sporoča, da je znanje brez nadaljnjega samo na sebi vrednota, izobraževanje pa javna dobrina, saj omogoča formiranje razsvetljenega državljana, pa imamo odslej opraviti z neko drugo paradigmo.

Za neoliberalce je namreč samo vprašanje, ali je izobrazba javna dobrina, napačno, pravo vprašanje pa se nasprotno glasi: ali javno izobraževanje priskrbi dobrine, ki so javno dobro? In odgovor je da, toda pod določenimi pogoji: izobrazba je javna dobrina, če je učinkovita, kar hoče reči, če je profitabilna. Takšna logika pa predpostavlja nek tihi obrat v sami percepciji izobrazbe, ki odslej postaja vse bolj zasebna dobrina, regulirana s strani gospodarskih mehanizmov trga, ne več države. V tem kontekstu ima znanje le še ekonomsko vrednost, se pravi, reducirano je na golo blago, ki se, tako kot vsako drugo blago, trži, »človek pa je zreduciran na zaposljivo delovno silo, če je sploh zaposlen«, pravi Kodelja.

No, če je znanje razumljeno kot blago s tržno ceno, to pomeni, da šola kot izobraževalna institucija danes nima več avtonomije, temveč postaja vse bolj podobna podjetju. Tako se danes več ne govori o znanju kot takem, temveč o raznoraznih kompetencah, ki so na trgu delovne sile neposredno uporabne. Cilj ni formiranje razsvetljenega državljana, pač pa formiranje posebne vrste človeka, homo economicusa, ki v vseh življenjskih okoliščinah preračunava in razmišlja o tem, kaj se mu bolj splača. Motiv in vodilo so najprej in predvsem osebni interesi in rentabilnost lastnih dejanj: če hoče zaslužiti, mora imeti dobro diplomo, če hoče imeti dobro diplomo, mora zanjo plačati itd.

Trend, ki je zajel precejšnji del sveta, žal tudi Evropo, se kaže v treh vzporednih
procesih: v managerski reorganizaciji šol, v vse večji profesionalizaciji, tj., poklicni usmerjenosti splošnega izobraževanja in v decentraliaciji šolstva.

Kako se učinki neoliberalizma kažejo pri nas? Tudi pri nas je moč opaziti vse večji poudarek na t.i. »vseživljenjskem učenju«, ki je vse bolj dojeto kot dolžnost in vse manj kot pravica, in pravtako na kompetencah, pri katerih vprašanje ni, kaj je bistvo kompetenc, temveč: katere kompetence so bistvene (v zadnjih dokumentih o gimnazijah se, denimo, že govori o kompetencah). Še zlasti pa se ta učinek pozna na univerzi, z bolonjsko reformo na čelu, katere že ime nakazuje, da v nji ne gre za vprašanje univerze, temveč za konstituiranje novega evropskega prostora, ki naj bi, kot vemo, omogočil mobilnost študentov v Evropi, obenem pa bil privlačen tudi za ves svet.

Kodeljevo predavanje se je zaključilo z refleksijo učinkov, ki jih ima opisana logika na raziskovalno in pedagoško delo profesorjev in drugih znanstvenih delavcev. Tudi na tem področju zdaj odločajo bibliometrični kazalci. Najvažnejši cilj znanstvenikov tako niso več znanstvena odkritja, temveč čimvečje število objav v čimbolj uglednih revijah, ki prinašajo čimvečje število točk.