Spinoza (ali Hegel)?

V sredo, 18. novembra, bo ob 20. uri naše prvo srečanje v okviru študijskega bralnega seminarja "Spinoza - škandal filozofije". Mentor prvih dveh srečanj bo Jan Princl, za prvič pa ni predvidene obvezne literature.

"Spinoza (ali Hegel?)"
Oziroma Spinoza v luči svojih predhodnikov in naslednikov

»Filozofija ni pripovedovanje zgodb,« pravi Platon, »za reklame pa velja ravno obratno«. In ker je to reklama, bo kratka zgodbica, ki naj kar se da živo ponazori vsebino najavljenih predavanj o Spinozovi filozofiji, prišla še kako prav – konkretno argumentacijo pa prepustimo predavanjem samim.

»Prometej, grški Človek, Radostni Mučenik, ki je Starim podaril Luč, je živel v Kozmosu, v lepo urejenem ritmu Celote, to Luč pa je potem bojda Zevs, Politični bog, za tem, ko naj bi premagal ter v večno preteklost zalučal preminevanje in ničnost oblasti Kronosa, in z njim Kaosa, vzpostavil v dejanskosti Polisa.
Uredba ni zdržala. So se pač našli – vedno se –, ki so spraševali: »Kdo je zdaj tisti Pravi, Mučenik ali Bog?« Pa so vmes prišli še Tisti, ki so namigovali, da je oboje Isto, in Ta, ki je trdil, da je to Isto prav On Sam, a kakega opaznega haska še dolgo ni bilo. Trde, trde glave!
Po dolgih, dooolgih stoletjih somraka pa se je le našel Upornik, James Dean Filozofije, Presvetli René, ki je naposled dovolj prepričljivo vse skupaj poslal k Hudiču – sam mu je sicer ljubkovalno pravil »Deus Malignus«, a saj Ga poznamo! – in šele s tem zbral Pogum, da je ugaslo luč na Novo prižgal: Tokrat zgolj Zase, a Karkoli je z njo osvetlil, v Vsem je našel Boga, in v Njegovem lesku še Spomenik-Sebe; in tako si je mislil: »Dobro je!«
Pa ni bilo. Čeprav je prišel tudi Baruch, ta Tihi Mojster Lajt-Šova, ki je Napeljavo za Renéjevo Luč v Hipu razpostavil Povsod, vključil Elektriko, in šel, Plesišče še kar čaka; Muzike, tudi Nove, vsakič Znova Nove, se je nabralo že ohoho!, ljudi že pošteno srbijo pete, pleše pa skoraj nihče…
Končno, kooončno pride Pridni Immanuel, ki je ob splošnem razpredanju glede vprašanja, če je Tok premočan, ali pa ga nemara sploh ni, skonstruiral lastni, Tri-Taktni Generatorček, ki bo svetil Ravno Prav Dobro, za njim pa še Veliki Konstruktor, Svetu na Veke poznan kot Georg Wilhelm Friedrich, ki je sicer rabil Čas, da je ta Generator še izdelal, ga namazal z vsem poznano božjo Mastjo, ter ga naposled z zanesljivo Ročico, v lepih, odmerjenih Krogih, Sam tudi zagnal.
Uspeh! Mase norijo! Pleše in Igra se Dan In Noč, Vsi pridejo na Svoj Račun! – a tudi Veliki Georg bi Plesal! Pa pustí Ročico, skóči na Parket – in nič! »Vŕti, Georg, vŕti!«, kričijo Vsi in Vsak, »Plesali bi!«, kajpak, Trmasti Georg pa »Ne«, pa »Ne!«. Svoje da je oddelal, ali bo Tam Na Veke Stal, ali pa se bo tudi sam Vrtel!
Tako, dragi Bralec: Kar je potrebno, je torej že tu, Publika je več kot Izbrana – glej, tam je Gottfried, pa Martin, Gilles in Jaques so prišli! Zabava je zagotovljena, čaka se le še Ta, ki bo hotel in znal pljuníti v roké, ter Vse Skupaj spet le Pognal! – Boš tudi Ti le čakal, ali pa Boš vsaj za kak hip poskusil Vrteti še Sam?«

Torej: v prvem predavanju (18. 11. 2009) bomo po kratkem uvodu v filozofijo in njeno tradicijo izpostavili ključne smernice sholastičnega spora o univerzalijah, na podlagi česar bomo preko določitve vsebine Descartesovega »epistemološkega reza« zakoličili osnovno strukturo filozofije Novega veka.
V drugem predavanju (2. 12. 2009) bomo na tako vzpostavljenem polju določili obseg in pomen Spinozove filozofske zastavitve,
v tretjem predavanju (predvidoma 3. 2. 2010) pa se bomo osredotočili zlasti na Heglovo recepcijo Spinoze, s čemer bomo podali tudi nekatere osnovne smernice za njegovo morebitno kritiko.

Kritične pripombe, pa tudi obvezne zahteve po še jasnejši in razločnejši ponazoritvi povedanega s strani učenega in manj učenega Občinstva so dobrodošle in zaželene.
Vabljeni Vsi!

Jan Princl