Poskusite posneti današnje delo ...

Oglejte si sliko rudarja, gueule noire, s svetilko na čelu ali pa sliko delavke za tekočim trakom, oblečeno v običajno modro haljo. Te podobe nam takoj nekaj povejo. V trenutku nam razgrnejo svoj čas in svoje mesto, zbudijo spomin na družbene dinamike in kolektivna vedenja. Podobe fordističnega delavskega razreda govorijo same zase. Te podobe so skozi čas akumulirale pomen, imajo sporočilno moč, so prenašalke vrednot, kulture in zgodovine.

Kaj pa podoba moškega ali ženske, ki sedi za računalnikom? Gre za delavno mesto? Ali pač ne? Toda ta slika nima iste sporočilne moči. Lahko tudi ne gre za delavno mesto, lahko gre za nekoga, ki chata, nekoga, ki piše sorodniku, nekoga, ki igra pasjanso in nenazadnje gre lahko za nekoga, ki naroča hrano. Današnje delo je izgubilo reprezentabilnost, pastalo je neprosojno, pravzaprav nevidno. Četudi ga fotografiramo in ga opremimo z razlago, četudi ga pojasnimo tako, da se zatečemo po pomoč k besedi, je izgubilo svojo epskost, svojo zgodovino in svoj pomen. Lep iziv za kinematografa oziroma fotografa! Vsaj za tiste, ki jih zanima reprezentacija, vendar ne generičnega dela, temveč kognitivnega, intelektualnega dela, dela, ki ga opravljajo knowledge workers, našega dela, dela, ki ga opravlja sredni sloj zahodnih, terciarnih družb, za tiste skratka, ki jih zanima bistvo dela v epohi postfordizma. A malo je ljudi, ki jih to zanima.

Tisti redki, ki se soočajo z miselnim problemom dela, raje ne tvegajo in se ne oddaljujejo od shem preteklosti, od sheme delo-izkoriščanje-proletariat, ki jo zlahka najdejo pri manulanih delavcih migrantih.
Nenehno nam govorijo, kako živimo v ekonomiji znanja, v ekonomiji, ki - kot se pogosto reče - proizvaja “znake, simbole, imaginarije, sanje, igre, abstraktne forme, nematerialna blaga – z majhno uporabno vrednostjo, a veliko čutno, čustveno in evokativno močjo”. Živimo v civilizaciji, v kateri samo sektor zabave obsega več delovanih mest kot avtomobilska industrija. Je res mogoče, da nikogar ne zanima, da bi posnel delavce, ki delajo v tej edinstveni ekonomiji, najsibodo privilegirani ali poraženi, samotarji ali družabni, svobodni ali nekvalificirani, izkoriščani ali izkoriščevalci, entuzijasti ali brezbrižneži? Morda pa je vzrok za to nezainteresiranost prav slaba “reprezentabilnost” oziroma “fotogeničnost” tega mnoštva? Ali sploh koga zanima, na primer, nepremičninski agent, oblečen v temno poslovno obleko, z ogromno gela na glavi in s črnimi očali, ki stoji pred nepremičnino, čakajoč na svojo stranko? Pri večini ljudi zbuja večje zanimanje, denimo, afriški deček, ki ima od lakote napihnjen trebuh, nožice kot zobotrebce, oči na široko odprte, okoli njegovih na pol odprtih ust pa brenči roj muh. Deček nekaj pomeni, nepremičninski agent pač ne.
Morda je vzrok za nezanimivost postfordističnega dela njegova “nefotogeničnost” in posledično nizka komercialna vrednost teh podob. A v resnici je pravi vzrok drugje, in sicer v oslabljeni politični moči tega mnoštva, v nesposobnosti, da bi si priskrbelo politično reprezentacijo, kot kolektivna celota s homogenimi potezami in z lastno identiteto; nesposobnost, da bi si podelilo glas; problem je v poslušnosti in indiferentnosti, s katero dopušča lastno križanje z izrazi kot so “kreativni razred”, “knowledge workers” in podobnimi neslanostmi. Toda s tem postane izziv, ki ga postavlja ta problem, le še bolj zanimiv. Izziv iznajti način, kako vizualno reprezentirati mnoštvo, ki ni mnoštvo, množico, ki ni množica, ampak je aglomeracija individualnosti, ki je konstitutivno brez identitete oziroma je njena resnična kolektivna značilnost prav to, da je brez identitete.
(Pričujoči članek je bil objavljen v časopisu Il manifesto.)