Nevidna strahovlada

Za študente navijajo že vsi in stvar postaja rahlo zastrašujoča. Uradna Hrvaška se sonči v spektaklu, ki mu načeluje vojska solidarnih transvestitov. Vsi so polni razumevanja, vsi so vnovič mladi in uporniški, vsi so pripravljeni nositi transparente in zlizane kavbojke, vsi so ogorčeni nad vladajočo nepravičnostjo, za katero se – glej ga zlomka – ne ve, kdo jo generira.

Odkar so študentje zavzeli in blokirali Filozofsko fakulteto v Zagrebu, nato pa še nekaj drugih univerz v državi – pri tem pa zahtevali brezplačno šolstvo, se dvignili proti komercializaciji in privatizaciji izobraževanja – jih je po začetni zmedi z izjavami odprte podpore zasula široka paleta “družbenih akterjev”. Z njimi so se najprej solidarizirali profesorji, nato uprave fakultet, pa sindikati, opozicijske stranke in javni intelektualci, da bi se naposled v objem njihovih zahtev deklarativno privila tudi struktura, ki nosi politično in duhovno oblast.

Razglašen je tako rekoč obredni teden kolektivne nostalgije za socializmom. Predsednik države, Stjepan Mesić, je izjavil, da študente razume in da jih “kot pripadnik generacije, ki je študirala brezplačno” popolnoma podpira. Reški nadškof Ivan Devčič, malce zmeden, ker so študenti Katoliške teološke fakultete podprli kolege s Filozofske, je poudaril, da se “študentskih problemov ne sme pomesti pod preprogo”, ter da “se moramo zavzameti za to, da bi lahko študirali vsi”. Naposled, po štiridnevnem skrivanju v mišji luknji, se je prikazala še mišja glava ministra za izobraževanje Dragana Primorca z ingeniozno izjavo: “Študenti zahtevajo vsem dostopno brezplačno šolstvo ter tako le ponavljajo, kar premier Sanader in jaz zahtevava že pet let”!

Primorac je odgovornost seveda preložil na vodstva fakultet in se pri tem skliceval na odrešilno frazo o “avtonomiji univerze”. Prodekanu Damiru Borasu je sporočil, naj, če že solidarizira s študenti, najprej vrne šolnine, ki jih študenti vplačujejo v fakultetno blagajno. Študenti – zavedajoč se tega, da je država prisilila fakultete v eksploatacijo naraščaja, željnega znanja – so mu z izbranimi besedami odvrnili, naj ne trosi neumnosti.

Minister na te predrznosti ne bo odvrnil s silo. Nasprotno, ozaveščeni uporniki – ki so s prevzemom oblasti na fakultetah “avtonomiji univerze” sploh prvič odvzeli značaj gole floskule – bodo odslej z njegove strani uživali posebno skrb. “Če se kateremu koli študentu zdi, da ga zaradi njegovih demokratičnih pravic do izražanja svojega mišljenja na kakršen koli način maltretirajo, ga pozivam, naj se obrne name”, je rekel in nato privzdignil obrvi in z ledenim glasom nosilca črnega pasu dodal: “Dokler sem jaz minister, ne bo nihče maltretiral študentov!”

Prizor je, milo rečeno, zapeljiv: še nikoli tako dobro organizirane revolte, ki bi rezultirala v prevzemanje institucij in še nikoli takšne epidemije podpore s strani samih institucij in nosilcev politične moči. Kaj je narobe? Kje je prišlo do nesporazuma?

Z žabje perspektive vse kaže na poskus vsiljevanja razpleta po preizkušenem scenariju: smo na dobri poti, da problem rešimo tako, da bomo ugotovili, kako da ga nihče ni povzročil, in ker ga nihče ni povzročil, nihče tudi ni poklican, da ga razreši. Ergo – problem se bo najučinkoviteje rešil tako, da se ne razreši.

No, v deželi, ki se je pod navalom divjega kapitalizma, politične vsemoči in administrativne korupcije družbeno in moralno povsem zlomila, študentska sporočila ne govorijo zgolj o šolninah, oziroma še najmanj o njih. Srhljivo grožnjo predstavlja tisto, kar je ostalo neizrečeno in neartikulirano.

Konsenzualna podpora demonstrantom, medtem ko pljuvajo v obraz vladajoči ureditvi, lahko ima samo eno logično sprejemljivo razlago: Hrvaški vlada fantomska sila, ki je še nihče ni videl. Celotni naciji, še zlasti pa aktualni oblasti, vsiljuje okrutni neoliberalizem in avtokratski način odločanja. Štiri milijone in pol prepričanih socialistov, na čelu s svojimi demokratično izbranimi prvaki, trpi pod brezdušnim kapitalističnim škornjem, ki jim ga je vsilil Neznani Nekdo. Hrvaška je v žrelu nevidne strahovlade. Fikcija, ki upravlja življenja hrvaških državljanov je tako realna, da čutijo kako jim iz dneva v dan drobi kosti – če nimaš denarja, boš prikrajšan za zdravje, znanje, osnovno varnost in za življenje z minimumom dostojanstva.

Normalna stvar, opravka imamo s tesno povezanostjo med veščino politike in veščino odnosov z javnostjo, tako tesno, da se politična funkcija v celoti zvaja na odnose z javnostjo. Član mednarodne akademske skupnosti, Harry Frankfurt, profesor na Univerzi v Princetonu, je problem definiral takole: “Odsotnost povezanosti s skrbjo za resnico – odsotnost zanimanja za realno stanje stvari – je tisto, kar menim, da je bistveno za sranje”. Ni treba biti posebej bistroumen, da bi opazili naravno povezavo med Primorčevo “družbo znanja” in Frankfurtovo “družbo sranja”. Hrvaški minister za izobraževanje ognjevito pridiga o prvem in aktivno participira v drugem.

Gre za tisto doživljanje politike, kjer je vsako javno izrečeno politično stališče predvsem akutno – je namreč prilagojeno potrebi trenutka in ničemur drugemu – zato se uporablja kot papirnati robček, v katerega se usekne vladajoči gobec in ga odvrže v najbližji koš za smeti.

Ta običaj ni ekskluzivnega tipa in ne konzumirajo je samo člani izvršne oblasti. Med korifeje se, denimo, uvršča tudi deklarirani levičar, Josip Kregar, kandidat na volitvah za župana Zageba in dekan Pravne fakultete. Ravno na Pravni fakulteti so bili lani septembra prvi protesti zaradi šolnin, dekan Kregar pa je takrat stopil pred okoli petsto študentov in jim sporočil, da je “študij naložba, tako kot nakup nepremičnine ali avtomobila”. V teh dneh pa je izrazil “brezpogojno podporo študentskim zahtevam” - zahtevam, da naj študij ne bo “naložba, kakršna je nakup nepremičnine ali avtomobila” - mlade kolege pa je potihem naprosil, naj njegovo fakulteto zasedejo medtem, ko bo on opravljal potrebo. In pri tem sploh še nismo omenili množic drugih interesnih snubcev ter prživelih egomanijakov iz “šezdesetosme” in “sedamdesetprve” s svojimi jokavimi spomini na slavno mladost... Po začetni zmedi in po prvi fazi študentskega samoupravljanja so se edine ostre pripombe protestnikom – z “velikim razumevanjem” njihovih ciljev – nanašale na metodo, ki da baje ni v skladu s tradicijo in dobrimi običaji demokracije. Pripadniki politične drhali, ki so jih zasačili na straži in hitropotezni časopisni komentatorji so se podvizali in mladce podučili o demokratičnem bontonu in liberalnih standardih, a tudi vzporednic s “Komunistično partijo” in zloglasnimi revolucionarnimi gibanji ni manjkalo.

Ta refleks, ki izraža popolno nerazumevanja tega, kar se v resnici dogaja, smrdi že dkoraj po paradigmi, kajti prav metoda je najbolj zdrava novost, ki jo prinaša blokada hrvaških univerz. Z enim samim navidez nedemokratičnim dejanjem, kakršno je zasedba izobraževalne institucije, so študenti uspeli razgaliti protidemokratično naravo t.i. demokratične ureditve in izzvati sistem, ki bo vsako neumnost, krivico in svinjarijo branil s pozicije svoje “vnaprejšnje” demokratičnosti. Član mednarodne akademske skupnosti, Jaques Ranciere, profesor na Univerzi Paris-VIII je med drugim opazil, da se “demokratični dogodki v glavnem pojavljajo v figuri oporekanja demokraciji.”

Z depersonaliziranim javnim nastopom, z organiziranjem študentskega plenuma, ki zaseda vsak dan, z zavračanjem izpostavljanja delegatov in karizmatičnih vodij, z nepristajanjem na pogajalska nategovanja in trgovino, so punce in fantje s Filozofske fakultete demaskirali laž t.i. predstavniške demokracije, ki se preko obdelave v strankarski in medstrankarski mašineriji, manifestira kot autoritarni model.

Sicer pa že omenjeni Ranciere meni tudi, da se “državna moč in moč bogastva vse bolj združujeta v eno in edino učeno upravljanje s tokom denarja in naroda”, medtem ko resnična demokracija ni oblika vladanja, ki nastopa v službi teh dveh sil, temveč ravno nasprotno: “delovanje, ki oligarhični oblasti neprestano odvzema monopol nad javnim življenjem, bogastvu pa prevlado nad našimi življenji”.

V tem smislu je simptomatično, da je predsednik vlade Ivo Sanader ravno v času študentske blokade univerze obiskal novo svinjsko farmo lastnika koncerna Agrokor Ivice Todorovića, kar so časopisi predstavili kot “srečanje dveh najmočnejših Hrvatov”. Todorić je ob tej priložnosti poudaril, da Hrvaška potrebuje samo dve veliki trgovski verigi (od katerih je ena v njegovi lasti, verjetno pa tudi druga), Sanader pa ni pozabil omeniti, kako da je Todorićev genij na gospodarskem področju skoraj identičen njegovemu v sferi politike. Na dodatno vprašanje novinarja je premier, seveda, odgovoril, da “brezpogojno podpira zahteve študentov”. Priče zatrjujejo, da se je v tistem trenutku zaslišalo zborovsko cviljenje, ker se je službeni obisk bližal h koncu in so bitja v svinjakih že zavohala rutinsko klanje.

Morda bi v tem lahko prepoznali zakonitost, ki študentom daje vedeti, da močnejša kot je uradna podpora, ki jo uživajo, bolj je njihov krik oddaljen od interesov političnega in družbenega establišmenta. A bolj verjetno je, da se bo spektakel solidarnih transvestitov še razmahnil, če se nezdovoljstvo razlije po ulicah, kamor bodo po 1. maju prilezli še oropani in ponižani delavci ter preprosto razpizdeni državljani, ki se v teh dneh mobilizirajo preko Facebooka. Vladajoči razred jih bo zagotovo podprl pri izražanju revolte proti fantomski, nikomur vidni sili, ki vlada Hrvaški in vsakdanjik spreminja v nanizanko s prizori brezbrižne eksploatacije in nepravičnosti epskih razsežnosti. Celo minister Primorac se bo znal pridružiti ob pravem trenutku: ni previše rano, ni previše klasno.

Če vam je težko dojeti pravila igre, ki izhajajo iz nagona po oblasti, si zamislite nekaj, kar je dovolj bolano in dovolj arogantno – zamislite si, na primer, nogometno moštvo, sestavljeno iz predstavnikov državne oligarhije, ki stopa na igrišče z nalogo, da navija za publiko. Tak ciničen manever je možen samo z jasnim zavedanjem, da obstaja ograja z bodečo žico, ki loči travnik od tribun. Prav, ograja morda res ni iz bodeče žice, temveč iz železnih konic ali iz okraskov v obliki volilnih škatel, toda stvar ni v tem, da se jo opiše, temveč v tem, da se jo zruši.

Vir.
Iz hrvaščine prevedla Barska mušica.