Althusserjevska epistemologija in teorija ob »transformacijskem problemu«

V pričujočem zapisu obravnavamo osrednji epistemološki in teoretski problem kritike politične ekonomije, t.i. transformacijski problem. Problem ima kvantitativni in kvalitativno plat, obe ostajata do danes odprti. Ukvarjamo se predvsem z drugo razsežnostjo, in sicer tako, da jo (1) zastavimo kot problem izdelave koncepta spremenjene oblike (verwandelte Form) in jo (2) umestimo v epistemološki (dialektični materializem) in konceptualni (historični materializem) okvir althusserjanskega marksizma. Predavanje obsega le zadnje štiri točke, pri čemer pa ves čas temelji na izpeljavah iz prvih treh. Zato jih slušateljem ponujamo v pisni obliki kot pripravo na predavanje.

1. Začenjamo tam, kjer začenja Marx v 3. delu Kapitala, ko si zastavi nalogo »najti in prikazati konkretne oblike, ki nastajajo iz procesa gibanja kapitala, če ga gledamo v celoti«, torej tiste oblike, v katerih »nastopajo /različne upodobitve kapitala/ na površini družbe /…/ in v običajni zavesti produkcijskih agentov samih«. (32, 33).
Marx v zvezi s tem na več mestih (v vseh treh zvezkih) uporabi izraz spremenjene oblike (verwandelte Formen). Poskus izdelave koncepta spremenjene oblike bo rdeča nit razprave, zato začenjamo z minimalno določitvijo:

a) Iz Marxovih besed lahko razberemo naslednje primere, zglede spremenjenih oblik: ceno kot spremenjeno obliko vrednosti; mezdo (ali ceno dela) kot spremenjeno obliko vrednosti delovne sile; profit (podjetniški profit), obresti in zemljiško rento kot spremenjene oblike presežne vrednosti.

b) Iz tega lahko izpeljemo minimalno epistemološko definicijo: sprevrnjena oblika je način artikulacije dveh heterogenih serij konceptov, kjer ena serija določa drugo. Ti dve seriji sta – pogojno rečeno – serija vrednosti in serija cen, ki ju lahko shematično predstavimo tudi kot serijo konceptov iz Kapitala I in II ter serijo konceptov iz Kapitala III.

c) Zastavimo problem ontološke definicije. Vprašanje je kajpada dvojno, najprej nas zanima ontološki status spremenjenih oblik, nato pa tudi ontološki status »realij«, ki jih označujejo koncepti prve serije (vrednosti). Iz navedenih Marxovih besed lahko sklepamo, da so spremenjene oblike konkretni videzi in podobe kapitala, ki omogočajo delovanje ekonomskih agentov, torej del realnosti.

2. Da bi napredovali v smeri točk 2.a in 2.b, si pomagamo z Althusserjevo koncepcijo procesa teoretske prakse. Althusser predstavi spoznavni proces (na podlagi Marxove koncepcije delovnega procesa na sploh) kot obdelovanje »teoretskih surovin« (OBČOSTI I) s »teoretskimi produkcijskimi sredstvi« (konceptualnim aparatom znanosti, tj. problematiko; OBČOSTI II), katerega »produkt« je spoznavni predmet (OBČOSTI III). Poenostavljeno si lahko ta proces predstavljamo po zgledu zemljevida: svet, kakor ga vidimo, vstopa v ta proces kot surovina, zemljevid, ki nastane, je spoznavni predmet. Od produkcijskega orodja je odvisno, kakšen tip zemljevida bo nastal in kaj nam bo lahko ta zemljevid povedal o svetu. Z določenim načinom obdelave material nastane politični zemljevid, z drugim klimatskega.

Zdaj lahko določimo mesto spremenjene oblike v tej shemi. Ugotovimo, da se v njej pojavi dvakrat: najprej v okviru OBČOSTI I neposredno kot surovina (videz, ki je lahko ideološko sistematiziran in racionaliziran), nato kot OBČOST III, torej kot rezultat. Najprej neposredno kot cena, mezda, profit, nato posredno prek konceptov cene, mezde in profita.

Potem ugotovimo, da se pojavi tako na strani spoznanja (spoznavni predmet v širšem smislu) kot na strani realnosti (realnega predmeta). Althusser pravi sicer takole: »proces ne poteka na realnem predmetu, temveč zgolj na njegovih nadomestkih /stand-ins/«. Rekli bomo torej, da je spremenjena oblika dvojno vpisana, a da njiena teoretska obdelava ne zadeva njihovega realnega obstoja/učinkovanja.1

Če povzamemo: spremenjene oblike je treba umestiti v izhodišče spoznavnega procesa, serijo konceptov iz Kapitala III (torej konceptov spremenjenih oblik) pa na konec.

3. Pot k določitvi ontoloških in epistemoloških razsežnosti nas vodi prek Althusserjeve definicije ideologije v IAD. Kot je znano, je mogoče slednjo zgostiti v tejle obliki: ideologija je imaginarno deformirana predstava imaginarnega (doživljenega) razmerja individuumov do njihovih realnih eksistenčnih razmer (produkcijskih razmerij in iz njih izhajajočih razmerij). Tudi tu imamo opraviti z dvojnim vpisom enega od členov: imaginarno razmerje je moment realnosti, imaginarna je tudi ideološka predstava. Iz tega očitno sledi, da gre za spremenjeno obliko, in sicer v njeni neposredni (doživeti) in elaborirani (racionalizirani) obliki in da sta – če artikuliramo to shemo na tisto iz (2) – ena in druga hkrati del realnega predmeta in njegova nadomestka (OBČOST I). Če dokončamo artikulacijo med obema shemama lahko rečemo: imaginarno razmerje je hkrati del realnega in spoznavnega predmeta, v okviru slednjega ima status OBČOSTI I. Delo OBČOSTI II predela to razmerje v koncept tega razmerja (OBČOSTI III). Upoštevajoč naše zgornje definicije, lahko rečemo: spremenjene oblike vstopijo v spoznavni proces, ki jih predela v koncepte spremenjenih oblik, tj. v koncepte druge serije (»cene«). Hkrati opazimo, da se je pojavil nov element: realna razmerja, ki so protipostavljena imaginarnemu (doživljenemu) razmerju. Zastavlja se tvegano vprašanje umestitve tega člena v našo zgornjo shemo. Ena možnost je, da ravnamo po zgledu konceptov druge serije, tako da tudi koncepte prve serije (»vrednosti«) umestimo med OBČOSTI III. A ta pot nas – kot bo razvidno z drugega dela predavanja – pelje v paradoksen položaj: za razliko od konceptov druge serije, koncepti prve serije nimajo empiričnih, vidnih ustreznic v realnosti. Torej jih ni mogoče misliti na način spremenjene oblike. K istemu zaključku nas napotuje tudi dejstvo, da prva serija za sabo nima druge, heterogene serije konceptov, da torej ničesar ne spreminja in ni določena po neki drugi seriji.
Zato se odločimo za drugo pot in postavimo, da koncepti prve serije referirajo na tisto, kar Althusser imenuje realne eksistenčne razmere (produkcijska in iz njih izhajajoča razmerja). Hkrati trdimo, da koncepti prve serije tvorijo problematiko, tj. orodja teoretske produkcije, OBČOSTI II. Epistemološka razlika med koncepti obeh serij je zdaj očitna. Najprej je različna njihova teoretska funkcija. Različen je tudi njihov ontološki status: koncepti druge serije (koncepti spremenjenih oblik) imajo svoje empirično vidne ustreznice v realnosti – cena, mezda, profit v znanstveni konceptualizaciji sicer niso več realni cena, mezda in profit, vendar ostajajo dvojno vpisani. Koncepti druge serije nimajo empiričnih ustreznic, so pa nujen ovinek na poti do spoznanja realnega predmeta. Seveda se zastavlja ontološko vprašanje, kakšna je realnost realnih razmerij: je mogoče govoriti o razliki med konceptom realnih razmerij in realnimi razmerji kot elementom realnega predmeta, ali pa so realna razmerja samo koncept, ki obstaja zgolj na način spoznavnega predmeta?

4. Začenjamo torej tam, kjer začenja Marx V Kapitalu III, ko se mu zastavlja problem, kako dokazati, da rezultati analize iz prvih delov (teorije presežne vednosti oz. ekspoloatacije), ki jo izvede na podlagi delovne teorije vrednosti (prva serija konceptov), držijo v realno obstoječih ekonomskih sistemih. Marx zato v Kapitalu III vpelje teorijo produkcijskih cen (druga serija konceptov), in sicer tako, da obe teoriji artikulira drugo na drugo. Artikulacija je dvojna, kvalitativna in kvantitativna. Slednja predstavlja sistem enačb, s katerimi pretvorimo prvo serijo konceptov (v tem primeru spremenljivk) v drugo serijo konceptov (spremenljivk), torej delovne vrednosti v produkcijske cene. Tega problema Marx matematično ni zadovoljivo rešil, kar ne preseneča, saj ima pri njem (kot pri vseh klasikih) matematika zgolj vlogo ilustracije. Zato je ta del – ki je na sploh najbolj problematičen del delovne teorije vrednosti kot teorije cen – doživel številne kritike in številne poskuse rešitve, vse skupaj pa oblikuje poseben topos znotraj marksistične ekonomija, ki ga imenujejo transformacijski problem. Pokazali bomo na nekatere vidike tega problema in njegovega reševanja, in sicer z Althusserjanskega stališča. Pri tem je tehnična plat problema le izhodišče, kajti nas zanima t.i. širši transformacijski problem, vprašanje epistemološkega in teoretskega statusa omenjenih dveh serij konceptov (oz. tudi prvih dveh delov Kapitala do tretjega).

5. Marx je problem artikulacije teh dveh serij konceptov mislil na način spremenjene oblike (verwandelte Form), ko je postavil enačaje: cena je spremenjena oblika vrednosti, mezda (cena dela) je spremenjena oblika vrednosti delovne sile, profit, obresti in renta so spremenjena oblika delovne sile. Toda tega izraza ni spremenil v koncept, kar pomeni, da je treba njegov konceptualni pomen šele določiti.2 S kvantitativnega stališča so ta odnos največkrat mislili v okviru Ricardove delovne teorije vrednosti, s kvalitativnega pa v okviru (bolj ali manj heglovske) dihotomije bistvo – pojav.

6. Najprej gremo po poti ekonomistov. Potem bomo rekli takole: v prvih delih Kapitala analizira Marx produkcijo in cirkulacijo vrednosti. Pri tem ves čas eksplicitno ohranja predpostavko, da se blaga prodajajo po vrednosti. V tretjem delu to predpostavko opusti, in poskuša pokazati, da je te vrednosti mogoče pretvoriti v (produkcijske) cene, po katerih se blago v kapitalizmu dejansko prodaja.

Mogoči sta dve interpretaciji: (a) Engelsova, p kateri Marx uporablja logično-historično metodo. Tako v prvem delu opisuje neko abstraktno ekonomijo, ki ni nikoli samostojno obstajala, iz katere pa se je vendarle razvila kapitalistična ekonomija. V tej ekonomiji se blaga res menjavajo po vrednostih, nato pa se vsilijo odnosi privatne lastnine zemlje in produkcijskih sredstev, zaradi česar se blaga več ne menjavajo po vrednostih. Te razlage ne bomo komentirali, ker zvaja Marxa na Smitha, ki je podobno predpostavko uporabljal kot znanstveni mit. Samo kratko napotilo: Marxove predpostavka, da se blago prodaja po vrednostih, vpeljuje prvo serijo konceptov, ki pa ne merijo na ekonomski sistem (enostavno blagovno produkcijo), iz katerega bi se logično-historično razvil kapitalizem. Proti temu govorijo že podnaslovi prvih dveh delov kapitala: proces produkcije kapitala in proces cirkulacije kapitala. Marx vpeljuje predpostavko zato, da bi proučeval kapitalistično družbo tukaj in zdaj. Prva serija konceptov je neke vrste podlaga, kajti ti koncepti določajo in omogočajo drugo serijo konceptov.

7. Torej je treba iskati drugo interpretacijo. Reči je mogoče takole: koncepti prve serije merijo na produkcijo, koncepti druge na cirkulacijo (in distribucijo). Predpostavka o prodajanju po vrednostih je tu le zato, da lahko Marx nemoteno razkrije odnose v sferi produkcije, ki določajo odnose v cirkulaciji. Vrednosti so torej spremenljivke, ki ustrezajo sferi produkcije, produkcijske cene pa spremenljivke, ki ustrezajo cirkulaciji, torej sferi, kjer se blago prodaja. Marx kot ricardovec meni, da (1) odnosi v produkciji določajo odnose v cirkulaciji in da (2) količina vrednosti, ki se proizvede, določa količino, ki se lahko deli (med mezde in cene). Vrednosti so torej neko trdno merilo količine proizvodov neke družbe, pri čemer pa se ta deli v sferi cirkulacije v skladu z logiko cen. Če najdemo tako trdno merilo, lahko pokažemo, koliko in kako se deli (v sferi distribucije). Dobimo neke vrste distribucijsko teorijo eksploatacije.
Privzemimo za trenutek ta pogled in poglejmo na tehnično plat problema. Marx postavi takšnole enačbo za pretvorbo:

Vrednost blaga = stroškovna cena blaga (c+v) + presežna vrednost

Produkcijska cena blaga = Stroškovna cena blaga (c+v) + profit po povprečni profitni meri

Presežna vrednost v vrednosti blaga = mera presežne vrednosti (celotna presežna vrednost / celotni variablini kapital) x variablini kapital, vsebovan v konkretnem blagu

Profit v produkcijski ceni blaga = stroškovna cena blaga x obča profitna mera (celotna presežna vrednost / celotni založeni kapital)

Z algebraičnimi znamenji:

Vrednost blaga = c + v + pv = c + v + vσ
Produkcijska cena blaga = c + v + r

Dva zgleda: predpostavki: mera presežne vrednosti σ = 1, splošna profitna mera r = 22%.

Vrednost:
80C + 20V + 20PV = 120
20C + 80V + 80PV = 180

Cena:
80C + 20V + 22(profita) = 122 //+2
20C + 80V + 22(profita) = 122 //-58

Bodimo pozorni: rezultat (output) je spremenljivka druge serije, ki jo dobimo s prištevanjem profita, ki se računa glede na celotni založeni kapital. Toda pretvorjena je zgolj vrednost utputa, ne pa tudi vrednost inputa. Kakor da se Marx pretvarja, da se blago, ki tvori output, vendarle prodaja po vrednostih, kar ne drži in česar Marx ne sklepa. Zato je treba pretvoriti tudi te vrednosti (c in v), da dobimo pravilen sistem enačb, ki prikazujejo gibanje vrednosti v sistemu, kjer se blago prodaja po cenah, ki niso skladne z njimi:

I. c1x + v1y + PV1 = a1x
II. c2x + v2y + PV2 = a2y
III. c3x + v3y + PV3 = a3y

Tak sistem se matematično izide, toda problem je drugje. Rekli smo, da si Marx zastavi nalogo pretvorbe vrednosti v cene. Vendar se pojavi problem, kajti izkaže se, da se količina dela, ki bi morala služiti kot nespremenljiva mera spremenljivih cen (že zaradi spreminjanja denarnega tečaja), ne da ekzaktno izmeriti: ena dela so kvalificirana, druga ne, sodeluje več delavcev ipd. Očitno smo v slepi ulici, kajti takšna teorija kot je priznal Ricardo, drži le 93%, je torej približno točna, ne pa popolnoma, zaradi česar je znanstveno inferiorna.

Iz slepe ulice je to smer razmišljanja rešil Piero Sraffa, ki je delo kot enoto vsebovanega dela zamenjal s fizikalnimi enotami (masa, prostornina …) predmetov, ki vstopajo v produkcijski proces. Na ta način je lahko izpeljal pretvorbo fizikalnih enot, ki jih je mogoče eksaktno izmerit,i v cene, rešil je torej Ricardov problem, saj je pokazal, kako tehnološki proces produkcije določa dolgoročne produkcijske cene blaga (cirkulacija) in s tem tudi količino produkta, ki se ga lahko deli med posameznimi razredi v družbi (distribucija). Nekateri marksisti so menili, da je s tem rešil tudi Marxov problem, kar bi z našega stališča pomenilo naslednje: spremenljive prve serije so količine blag (uporabnih vrednosti), merjene v fizikalnih enotah, spremenljivke druge serije pa cene (menjalne vrednosti) teh blag, izražene v denarju. Prvi niz konceptov je torej tehnološko-fizikalni, zaznamuje čutne lastnosti blag v procesu produkcije, drugi je cenovno-ekonomski, zaznamuje »nadčutne« lastnosti (menjalne vrednosti, cene), ki jih imajo blaga v cirkulaciji. Določujoči niz produkcije je v svojih spremenjenih oblikah »sprevrnjen« (zakrit, mistificiran) zato, ker ga iz obeh smeri (input, produkcijska sredstva in delovna sila – in output) obdaja cirkulacija, kolikor je »produkcija blaga s pomočjo blaga«.

8. V tej formulaciji postane očitno, da rezultat ni zadovoljiv. Produkcija kot družbena instanca je namreč zvedena na tehnologijo, Marxova teorija eksploatacije, ki naj bi bila umeščena v sfero produkcij, pa na vprašanje distribucije. Razmerje med koncepti je očitno treba zastaviti drugače. Na to nas napotuje že dejstvo, da Marxove delovne vrednosti niso Ricardove delovne vrednosti. Njihov konceptualni in epistemološki status je drugačen. To opažajo tudi ortodoksni ekonomisti, ki Marxu očitajo, da je njegovo reševanje transformacijskega problema ne le nesmotrno (kolikor obstajajo boljše teorije cen), temveč celo neznanstveno. Namreč, celo če Marxu očitajo, da (1) gre nje njegov postopek transformacije v nasprotni smeri, kot bi moral (dejansko mora najprej preračunati vrednosti /inputa/ iz cen, ter da (2) je tudi v tem primeru mogoč zgolj na podlagi nekaterih predpostavk (enotne mere presežne vrednosti), ki so ne le nedokazane, temveč celo nedokazljive. Temeljijo namreč na neoperativnem konceptu delovnih vrednosti (koncepti prve serije), ki ga ne le (1) ni mogoče empirično opazovati (in meriti), temveč tudi (2) ni vedenjska predpostavka, ki bi ji bilo mogoče kot »motivacijo« izpeljati iz dejanj ekonomskih agentov. To nam bo dalo nekaj dodatnih napotil za razmislek o prvi seriji konceptov in njenega odnosa do druge serije.

9. Izpostavili bomo torej razliko med Ricardovo in Marxovo delovno teorijo vrednosti. Ricardo napravi ločnico med vsebovanim delom na eni strani in menjalno vrednostjo oz. ceno na drugi. Marx pa izrecno ločuje med ceno in vrednostjo, sledno pa enači z vsebovanim delom. Marx dejansko operira s tremi izrazi uporabna vrednost, vrednost in menjalna vrednost in ločuje med konkretnim delom, ki proizvaja uporabno vrednost, in abstraktnim delom, ki proizvaja menjalno vrednost. Od sledi tale izpeljava: (1) v naši teoriji je vrednost že kar abstraktno delo. Spremenjena oblika ima torej tri sklope: uporabno vrednost – menjalno vrednost/ceno – vrednost/abstraktno delo. Ima teoretsko in epistemološko strukturo blaga, kolikor je hkrati stvar – menjalna vrednost – vrednost. Ali drugače: stvar – odnos – »realni odnos«. Prva serija konceptov (vrednosti) meri na ta »realni odnos« (realne eksistenčne razmere – Althusser). Druga serija konceptov (vrednost, mezda …) meri na empirično obstoječi odnos med menjalci blag (kupcev in prodajalcev vseh vrst blaga) in teh menjalcev do blag. Tretja serija je pri Marxu sicer navzoča kot ena od predpostavk v shemah družbene reprodukcije,3 vendar ne zadeva neposredno razmerja vrednost – cena.
Zdaj je mogoče shematično pokazati razliko med Marxom in ortodoksno ekonomijo. Vsi proučujejo spremenjene oblike, ki tvorijo realnost ekonomije. Toda ortodoksna ekonomija pozna dve plati spremenjene oblike, uporabno vrednost in menjalno vrednost (ki ji pomeni dolgoročno ceno). V njenem okviru sta tako mogoča dva načina njene znanstvene pojasnitve, klasični (Ricardo) in neoklasični (marginalisti in njihovi privrženci). Prvi vpelje objektivno gledišče, zato poskuša pokazati, kako stvarna plat sprevrnjene oblike, ki jo je mogoče neposredno meriti, določa plat odnosa. V tem pogledu je (Ricardova) delovna teorija vrednosti ena izmed teorij produkcijskih stroškov, ki slednje objektivno meri z vsebovanim delom. Da je temu tako, dokazuje Sraffovo delo, v katerem je nenatančni merski aparat nadomeščen z natančnim. Neoklasiki vpeljejo subjektivno gledišče, proučujejo zgolj odnos ekonomskih agentov (do njihovih blag,), govoreč o koristnosti ali preferenci. Subjektivnih ocen sicer ni mogoče neposredno opazovati, jih pa je mogoče meriti posredno, izhajajoč iz delovanja ekonomskih agentov. Rezultat množice dejanskih individualnih interakcij (dvostranskih določitev) je obstoj spremenjene oblike.

Zdaj torej vidimo, zakaj imajo Marxovi kritiki prav, ko pravijo, da njegovi koncepti vrednosti niso operativni: Marx ne pojasnjuje spremenjene oblike niti z objektivnega (holističnega) stališča kot stvari, niti s subjektivnega (individualnega) stališča kot intersubjektivnega odnosa. Vrednost ni niti »observabilen« niti »vedenjski« koncept. Nima neposredne ustreznice v realnosti niti v substanci produktov/blag niti v vsoti ravnanj/interakcij, v katerih se povnanji motivacija ekonomskih agentov. Njegov koncept vrednosti pojasnjuje spremenjene oblike, ne da bi ob tem ohranjal njene lastnosti (observabilnost, motivacijskost). Tako se potrdi Althusserjeva teza: pravi epistemološki prelom ni na relaciji klasiki, vključno z Marxom – neoklasiki, temveč na relaciji klasiki in neoklasiki – Marx. Šele slednji je namreč razblinil »homogeni planarni prostor ekonomskih pojavov«, kjer ležijo vsi koncepti na isti ravni in so zato operativni.4 Očitno je, da serija vrednosti vpeljuje novo razsežnost, konceptualno podnožje, ki pojasnjuje nujni videz, dejanski obstoj ekonomskih pojavov kot spremenjenih oblik, ki ležijo in učinkujejo na isti ravnini.

Spletna referenca:
Predstavitev problema v njegovi tehnični razsežnosti: G. Duménil, D. Foley: "The Marxian Transformation Problem"