Delo&Kapital, regulacija ter jugoslovansko samoupravljanje

Objekt naše raziskave bo dvojen: na eni strani se bomo lotili pregleda nekaterih teoretskih analiz jugoslovanskega samoupravnega socializma, nato pa jih bomo v drugem koraku dopolnili s (post)althusserjansko, točneje regulacionistično analizo.

Pobližje si bomo pogledali nekatere zaključke ekonomskih teorij oziroma kritike politične ekonomije v SFRJ. Ključni zastavek teoretskih in kakopak ideoloških bojev je bila alternativa: *plan ali trg*? To vprašanje se je vseskozi vračalo na agendo in kot bomo videli, bilo razrešeno v hegeljanski sintezi ter strateškemu kompromisu vladajočega razreda. Rešitev se je glasila *regulirani trg v razmerah samoupravnega socializma*. Na strani plana je stala birokracija, medtem ko je stran trga zagovarjala tehnokracija. Kopja so se lomila ob vprašanjih neučinkovitosti in neodgovornosti administrativnega gospodarstva oziroma anarhičnosti trga in liberalnega odklona tehnokracije. V svojem pozabljenem, a kapitalnem delu *Delo in kapital v SFRJ*, so Bavčar, Kirn in Korzika opozorili na temeljne ideološke predpostavke socialističnih ekonomistov (*problem lastnine, razredni boji; razrednost produkcijskih odnosov; problem mišljenja socializma = kapitalizem + komunizem). Njihova analiza je bila razburkanemu obdobju (80.leta) navkljub radikalna in je na številnih točkah pravilno detektirala probleme in paradokse samoupravljanja. Enačaj med samoupravnim socializmom in državnim kapitalizmom je bila seveda heretičen, a zanimalo nas bo, če nam lahko izvlečemo še kaj bolj specifičnega iz tega enačaja.

Zastavek pričujoče analize je pokazati na kompleksnost zgodovinskih procesov
socialistične Jugoslavije [1], kakšno je bilo delovanje družbene dinamike in katere tendence so bile ključne v 'končni' krizi (razpad in destrukcija Jugoslavije). Ko bereš impresivno literaturo 'slovenskega' postmarksizma, predvsem imam v mislih Slavoja Žižka, imaš občutek, da je bilo samoupravljanje izključno ideološki fenomen oziroma vladajoča ideologija tistega časa. Na drugem polu zgodovinskih analiz stojijo disidentje, filozofi in ideologi desne provinience, ki operirajo s konceptom totalitarizma. V njihovem ponesrečenem rokovanju z zgodovino prihaja do enačenja in redukcije zgodovine z zgodovino Partije. Torej, procesi dobijo en sam zgodovinski subjekta, nov razred, partijsko nomenklaturo, ki preko politične usidranosti upravlja z vsemi družbenimi porami. Če temu dodamo še koncizno analizo ideologije samoupravljanja je črno-bela slikanica popolna. Pravzaprav imata obe poziciji - tako postmarksizem kot disidentska perspektiva - enega sovražnika (tarčo), to je, birokracijo. Če pri eni teoriji birokracija deluje kot parazitski razred, ki se je polastil oblasti, razred, ki terorizira, manipulira z ljudmi ter proizvaja socialistično sivino, pa pri drugi teoriji birokracija nastopa kot vladajoči razred z vladajočo ideologijo samoupravljanja (cf predavanje Karamanić).
Če pa skušamo ostati zvesti Marxu, tistemu Marxu, ki je odprl nov kontinent znanosti, znanosti zgodovine (historičnega materializma), nam postane kmalu jasno, da ta črnobela slikanka ostaja izključno na ravni analize »ideološke« instance, kjer koncepti naddoločenega protislovja ali kompleksnosti družbene strukture ter analiza ekonomskih in političnih praks nimajo nobene relevance. Mi se bomo lotili ravno tega, izpuščenega momenta.

------------------------------

[1] Gre za poskus mišljenja elementov za teorije teorijo zgodovine razpada Jugoslavije, ki bo zagovarjala stališče politike preloma, kazala naj bi hkrati na probleme v sami realnosti ter tudi misli (le-ta sokonstituira prvo seveda).