Reading Capital, 20.2.
20.2. bomo nadaljevali z Reading Capital. Mentor bo Marko Kržan.
Reading Capital 3
Položaj obravnavanega odlomka znotraj spisa nas tokrat napotuje na epistemološko branje, tj. na branje s stališča marksistične zgodovine znanosti (in teorije).
Dosedanje branje nam je razkrilo, kako se pri Marxu manifestira odsotnost koncepta njegovega lastnega predmeta (in njegove specifične razlike do predmeta klasične politične ekonomije oz. zgodovine). Seznanili smo se s tem, kako so načini 'popolnjevanja' tega teoretskega manka učinkovali v zgodovini marksistične teoretske in politične prakse. Do konca nam ostane torej vprašanje specifične razlike predmetov samih, na tokratnem srečanju pa oris strukture predmeta politične ekonomije. Ker Althusser ves čas napreduje pod predpostavko temeljnega Marxovega preloma tako glede predmeta kot problematike, je jasno, da stojimo pred vprašanjem definicije enega od členov v tej ključni opoziciji.
Althusser bo predmet klasične politične ekonomije predstavil kot spoj manifestnega polja konceptov, ki funkcionirajo v sploščenem in homogenem prostoru, na eni strani ter nemišljenih ideoloških predpostavk, ki tvorijo njegovo podnožje, na drugi. Postavil bo tezo, da je klasična politekonomija »znanost sklepov«, tj. teoretska formacija, ki ni sposobna refleksije svojih predpostavk (znanost predpostavk) in zato nezavedno utemeljena na ideološkem suplementu. Vztrajal bo pri tezi, da je šele Marxov rez omogočil prehod od ideološkega k znanstvenemu predmetu, kolikor je odpravil stari ideološki temelj in ga nadomestil z novim, znanstvenim.
Althusserjev prikaz bomo nato sopostavili s Foucaultovo analizo rojstva klasične ekonomije. Predstavili bomo njegovo tezo, da je pravi prelom izvršil Ricardo, med tem ko naj bi Marx zgolj razvil eno od obeh linij razmišljanja, ki ju je omogočil Ricardov prelom. Pri tem bomo posebej pozorno analizirali paradoks Foucaultove analize. Ta namreč definira predmet klasične politične ekonomije precej podobno kot Althusser Marxov predmet – kot poglobitev prej ploščatega prostora pojavov in identitet (na primer mezda, cena, profit, renta) z vpeljavo delovne teorije vrednosti (delo kot vir vse vrednosti), katere pogoj možnosti je nova, »moderna« episteme. Ta episteme je po svoji naravi antropološka prav v smislu, v katerem je po Althusserju antropološka tudi ideološka podstava politekonomije pred Marxom. Po Foucaultu pa naj bi prav vpeljava te »moderne«, antropološke episteme na eni strani ločevala Ricarda in Smitha, hkrati pa združevala Marxa in Ricarda kot pogoj možnosti njunih teoretskih formacij.
Razsežnosti zastavka so očitne: ali se moti Foucault, kolikor – zaradi specifične omejenosti svoje teorije zgodovine znanosti (»arheologije«) – konstitutivno spregleda Marxov prelom z antropološko problematiko, ali pa se moti Althusser, s čimer se marksistična politična ekonomija znajde v okviru presežene in za znanstveno analizo družbe in gospodarstva bolj ali manj irelevantne klasične ekonomije.
Kaže, da vse poti vodijo k (delovni) teoriji vrednosti in da je od prave smeri v njeni formulaciji odvisna usoda (marksistične) ekonomske znanosti.
Marko Kržan
Obvezna literatura:
Louis Althusser, Étienne Balibar, Reading Capital, Verso, London-New York, 2006, str. 135-164. Dostopno tudi na internetu.
Priporočena literatura:
M. Foucault, 1997, The order of Things: An Archeology of the Human Sciencies. /v izvirniku: Les mots el les choses, 1966/ London: Routledge.
Pogl. 8, razdelek o politekonomiji (str. 250 – 263).