Reading Capital, 13.2.
Po izredno spodbudnem uvodu Gregorja Modra prejšnji teden bomo 13.2. nadaljevali iskanje rešitve skrivnosti objekta Kapitala. Tokrat bom mentor Primož Krašovec. Branje Branja Kapitala bo potem v zadnjih dveh srečanjih dokončal Marko Kržan, ki je vodil že branje znamenite opombe.
Valentinovo teoretskih odklonov
Po uvodnem razdelku poglavja The object of Capital, kjer definira simptomsko branje in navede razloge, zakaj ga je potrebno uporabiti pri branju Kapitala, Althusser preide v polemiko s historiografskim pogledom na čas. Ta vidi potek zgodovinskega časa kot empirično očitnost, kot sosledje s prostim očesom zaznavnih dejstev. Althusser skozi kritiko zgodovinarjev, ki svojo metodologijo predstavljajo kot teorijo zgodovine, predlaga strogo ločevanje med empiričnim, realnim objektom in teoretskim objektom, objektom spoznanja, ki nastane (je skonstruiran) šele v teoretski praksi. Tako imamo po Althusserju dve zgodovini: empirično zgodovino in teorijo zgodovine. Althusser s pomočjo te ločitve zavrne tiste, ki trdijo, da je Marxov Kapital le aplikacija predobstoječe (teoretske) metode dialektike na empirično zgodovino, saj mešanje obeh ravni pelje v empiricistično zmoto.
Skrivnostni objekt Kapitala ima torej teoretsko, ne empirično eksistenco. Je del marksistične teorije zgodovine, katere del oziroma posebno področje je tudi marksistična teorija politične ekonomije.
Po tem delnem razkritju – kjer dobimo le namig, kje iskati objekt Kapitala, ne izvemo pa še nič o njegovi substanci & atributih – Althusser preide na kritiko historicizma. Historicizem je marksistična verzija naivnega zgodovinarskega empiricizma, saj prav tako meša empirično zgodovino in teorijo zgodovine. Po Althusserju ima historicizem – kot obrat oziroma neposredno nasprotje mehanicistične deviacije Druge internacionale – sicer pozitivne politične učinke, a obenem, zaradi naivnosti svojega obrata (ki še zmeraj ostaja znotraj iste ideološke problematike kot svoje nasprotje), ovira razvoj marksistične teorije zgodovine.
Na tem mestu lahko pri Althusserjevih kritikah teoretskih odklonov opazimo vzorec (kritika humanizma kot naivnega obrata Heglove dialektike, kritika historicizma kot naivnega obrata mehanicizma) – kot da bi bile vse Althusserjeve kritike le zvesta aplikacija Bachelardove maksime »vse zmote prihajajo v parih« na marksistično teorijo.
Priložnosti primerno želim vsem parom teoretskih odklonov srečno Valentinovo.
Primož Krašovec
Obvezna literatura:
Louis Althusser, Étienne Balibar, Reading Capital, Verso, London-New York, 2006, str. 105-135. Dostopno tudi na internetu.