Lenin in filozofija, 23.1.
Na prihodnjem srečanju (mentor bo Lev Centrih) bomo brali prvi del spisa "Lenin in filozofija" (Izbrani spisi, str. 8-30).
Lenin in filozofija
Spis "Lenin in filozofija" (1968) je potrebno brati kot pomembno fazo v razvoju Althusserjevega iskanja poti iz težav, ki si jih je nakopal pri poskusu razumevanja marksistične filozofije (dialektičnega materializma) kot Teorije praks na splošno. Osnovna predpostavka takšne Teorije naj bi po tem ključu bile teoretske prakse raznovrstnih znanosti. V spisu "O materialistični dialektiki" je Althusser za poskusni kamen tovrstne Teorije izbral marksistično teoretsko prakso (historični materializem) in marksistično politično prakso (revolucijo). Ob tem je za potrditev univerzalne veljavnosti marksistične filozofije nakazal nujnost poskusa še na drugih znanostih, zlasti naravoslovnih. Zdi se, da se največji problem skriva prvovrstno v poskusu samem, saj bi marksistična filozofija, ki v danem trenutku razpolaga z metodo znanosti zgodovine (latentno obstoječe v Kapitalu), bila prisiljena posegati v predmete tudi tistih znanosti (naravoslovje), ki so v svojih praksah s historičnim materializmom nekompatibilne. Težave tovrstnega postopka, ki jih Althusser identificira že na različnih modalnostih predmetov znanosti zgodovine in revolucionarne prakse, odpirajo pasti bližnjice, ki pa je v preprosti aplikaciji dialektike. Toda v tem primeru bi se dialektika najverjetneje ponovno reducirala na najosnovnejše zakone, ki so aplikativni na vseh pojavih, kar pa bi Althusserjevo teoretsko prizadevanje pravzaprav obrnilo k njegovemu nasprotju – zrelemu Lysenku.
Althusser je nove rešitve izčrpneje nakazal leto pred spisom "Lenin in filozofija" v ciklusu predavanj, ki so dostopna pod naslovom Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov (1967), kjer je strogo zavrnil predstavo o filozofiji kot (meta)znanosti, in jo pričel definirati kot samostojno prakso. S tem je po našem mnenju omogočil marksistični filozofiji dostop do vseh znanstvenih praks brez izjeme, vendar za ceno, da se nikakor ne vmešuje v tehniko in predmete teh praks samih. S tem marksistična filozofija izgubi status teorije, saj nima svojega predmeta. Odslej zgolj formira intervencijske teze, usmerjene v prepoznavanje bastardnih ideoloških formacij, ki so predmetu konkrente znanosti zunanje, a hkrati vseeno nujno prisotne v sleherni praksi, ob tem pa njen razvoj zavirajo. Zdi se, da s tem ubije dve muhi na en mah: izogne se aplikaciji dialektike in teoreticizmu, ki se v kompendiju Za Marxa kaže v racionalističnem izpeljanem rezu med znanostjo (resnico) in ideologijo (zablodo), čemur bo leta 1974 posvetil Samokritiko. Skoraj prelepo, da bi bilo resnično.
V spisu Lenin in filozofija Althusser podrobneje razdeluje problem marksistične filozofije kot samostojne prakse, ki znanosti ne sme več terorizirati, temveč ji mora zgolj in samo služiti. Pri tem se naveže na Leninovo delo Materializem in empiriokriticizem, filozofijo pa postavi v posebno razmerje s politiko – razrednim bojem na področju teorije. Ob tem se odpira vrsta starih-novih problemov, našteli jih bomo le nekaj: čas za marksistično filozofijo še ni napočil, pričakujemo jo kot Godota, po drugi strani pa je marksistična filozofija vselej že tu; problem dihotomije materializem – idealizem; problem razmerja med znanostjo in filozofijo ostaja: filozofija po Althusserju v izjemnih primerih lahko izpolnjuje vlogo teoretskega laboratorija v katerem se producirajo nujne kategorije, katere kasneje znanost pretvori v koncepte.
Lev Centrih
Neobvezna dodatna literatura: Louis Althusser, Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov (1967), ŠKUC-Znanstveni inštitut filozofske fakultete, Ljubljana, 1985, str. 87–104. [3. predavanje]