O materialistični dialektiki, 5.12.
Usoda teorije z velikim T.
V branju je zadnje poglavje teksta O materialistični dialektiki z naslovom Struktura z dominanto: prostislovje in naddoločenost. Tekst je dosegljiv tudi na internetu. V slovenščino je prevedenih nekaj odlomkov, in sicer v knjigi: Ideologija in estetski učinek, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980, str. 312 – 317.
Althusserjev koncept naddoločenosti temelji na dveh predpostavkah:
Strukturo vnaprej dane kompleksne celote, ki jo ekonomizem dojema kot strukturo s fiksno dominanto, Althusser, nasprotno, pojmuje kot topološko strukturo, v kateri lahko mesto glavnega protislovja zasede katerokoli drugo, prej sekundarno protislovje:
“čeprav struktura z dominanto ostaja konstantna, se znotraj nje spreminjajo dispozicije vlog: glavno protislovje postane sekundarno, sekundarno protislovje pa glavno.”
V čisti obliki gre pri Althusserju torej za konstrukcijo takšne strukture, v kateri nobeden izmed elementov ne bo zavzemal fiksnega mesta, fiksne vloge, kar preprosto pomeni, da niti ekonomsko niti ideološko ali katero koli drugo protislovje ni vnaprej določeno kot glavno protislovje. Ni vnaprej določenega glavnega in s tem seveda tudi ne sekundarnega protislovja. Toda to je le prva značilna poteza koncepta naddoločenosti.
Druga ključna poteza se nahaja v tem, “da se v vsakem protislovju reflektirajo njegovi eksistenčni pogoji, to se pravi, njegov položaj v strukturi kompleksne celote z dominanto.” Šele v tem se koncept naddoločenosti specifično razlikuje od vseh drugih teorij vzročnosti. “Drugotna protislovja so bistvena za eksistenco glavnega protislovja, so realni pogoj za njeno eksistenco.” Povedano drugače, ne le, da glavno protislovje določa ostala, temveč po določenem obratu kavzalnosti tudi drugotna protislovja naddoločajo glavno protislovje.
V zaključnem odstavku teksta Althusser povzame svoje početje z naslednjim stavkom: v tem spisu sem se namenil zgolj podati teoretski izraz specifične razlike marksistične dialektike, ki je na delu v teoretski in politični praksi marksizma.
Vsem, ki smo doslej pozorno prebrali tekst, ta opredelitev namena pove, da se je Althusser namenil zavzeti tisto stališče refleksije, ki ga sam v predhodnih poglavjih opisuje kot stališče teorije z velikim T. Zavzema torej stališče retrospektivne analize neke teoretske ali politične prakse, ki bo določene probleme in njihove rešitve, ki so v teh praksah sicer že navzoče (vendar zgolj v praktičnem stanju), teoretsko izrazila. Omenjene prakse že nakazujejo rešitev problemov. Toda problem (neke vrste problem drugega reda) je v tem, da jih zgolj nakazujejo oziroma, da jih nakazujejo zgolj nezavedno, medtem ko same še niso teoretsko konceptualizirane.
Althusser nadalje pravi, da je objekt zastavljenega problema (problema drugega reda) prav problem narave Marxovega obrata Heglove dialektike. Zdaj se je treba naposled vprašati, kakšno specifično mesto zavzema to vprašanje prekinitve, reza s Heglove filozofijo znotraj Althusserjeve in ne znotraj Marxove teorije.
Da bi odgovorili na to vprašanje se je treba še enkrat vrniti na Althusserjevo kritiko Hegla in pokazati na tisti specifično Heglovo operacijo, ki jo Althusser spregleda in ki je, če smemo tako reči, izrazito althusserjanska. Po drugi strani pa bi veljalo množico primerov Marxove nezavedne uporabe operacije naddoločenosti razširiti še na druge Marxove tekste. Pogledati bi torej veljalo, ali je Uvod v kritiko politične ekonomije resnično tisto priviligirano mesto, na katerem Marx nakaže materialistično dialektiko naddoločenosti.
Sekundarno branje:
Celoten Uvod k Očrtom kritike politične ekonomije. Karl Marx: Uvod k Očrtom kritike politične ekonomije, v Kritika politične ekonomije 1857/58; METI I/8 (Ljubljana: Delavska enotnost, 1985)